S Tonetom Kajzerjem, ministrom Republike Slovenije za zunanje in evropske zadeve, smo se pogovarjali o odnosih z Izraelom, Ukrajino, razmerah na Bližnjem vzhodu in odnosih z ZDA.
Gospod minister, že mesece levica konstantno obtožuje vašo vlado, da »namerava prodati Slovenijo Izraelu oziroma cionistom«. Kako komentirate take obtožbe?
Slovenije ne prodajamo nikomur. Slovenija je suverena država in slovenska zunanja politika mora služiti predvsem slovenskim nacionalnim interesom. Take obtožbe so politična propaganda, izraz »cionisti« pa se v takem kontekstu nevarno približuje besednjaku, ki ima tudi zelo neprijetne zgodovinske konotacije.
Naša vlada je naredila nekaj precej preprostega: obnovila je normalen politični dialog z Izraelom. Prejšnja politika je odnose pripeljala na točko, ko smo izgubljali možnost, da na dogajanje sploh vplivamo. Sam verjamem v diplomacijo. Če želimo sogovornika prepričati, potrebujemo z njim odprt komunikacijski kanal.
To pa nikakor ne pomeni, da se mora Slovenija strinjati z vsako odločitvijo izraelske vlade. Naše stališče glede mednarodnega prava, zaščite civilnega prebivalstva ter mirnega sobivanja Izraelcev in Palestincev ostaja jasno. Toda zavezniki in partnerji se pogovarjajo tudi takrat, ko imajo različne poglede.
Zame je ključno vprašanje vedno enako: ali neka odločitev povečuje varnost, vpliv in blaginjo Slovenije? Zunanja politika ni tekmovanje v ideološki čistosti, ampak odgovorno zastopanje interesov države.
Kako močan strateški partner Slovenije je Izrael in na katerih področjih?
Izrael je za Slovenijo pomemben partner in država, s katero imamo precej več skupnih interesov, kot bi lahko sklepali iz političnih polemik zadnjih let. Obe državi sta relativno majhni in zato še posebej odvisni od znanja, inovacij, mednarodnih povezav in sposobnosti hitrega prilagajanja.
Velik potencial vidim predvsem na področjih novih tehnologij, umetne inteligence, kibernetske varnosti, medicine, upravljanja voda, trajnostnega kmetijstva, civilne zaščite, znanosti, raziskav in gospodarskega sodelovanja. Prav ta področja je kot perspektivna za okrepitev sodelovanja opredelila tudi slovenska vlada.
Izrael ima enega izmed najbolj razvitih inovacijskih ekosistemov na svetu. Slovenija ima kakovostno znanje, dobro industrijsko osnovo in izjemne nišne tehnologije. Tu lahko ustvarimo konkretne povezave med podjetji, univerzami in raziskovalnimi ustanovami.
Pri tem ne govorim o nekakšnem ideološkem zavezništvu. Govorim o sodelovanju dveh držav tam, kjer obstaja obojestranski interes. To je po mojem razumevanju bistvo dobre diplomacije.
Ali so kakšne mednarodne reakcije glede nameravanega prenosa slovenskega veleposlaništva v Jeruzalem in odprtja izraelskega veleposlaništva v Ljubljani?
Najprej je treba ločiti dve stvari. Izrael se je odločil, da prvič od vzpostavitve diplomatskih odnosov odpre svoje rezidenčno veleposlaništvo v Ljubljani. To odločitev pozdravljamo. Rezidenčno veleposlaništvo pomeni več političnega dialoga, več gospodarskih povezav in bolj neposredno sodelovanje.
Drugo vprašanje je slovensko veleposlaništvo v Izraelu. Predsednik vlade je javno izrazil politično namero glede Jeruzalema, za realizacijo pa imamo v Sloveniji jasno določene pravne in institucionalne postopke. Ne želim prehitevati postopkov.
Reakcije so bile pričakovane. Izrael je napoved pozdravil, Organizacija islamskega sodelovanja pa je Sloveniji julija poslala uradno pismo, v katerem je izrazila zaskrbljenost zaradi napovedi glede Jeruzalema in vprašanja priznanja Palestine.
Slovenija mora take odzive poslušati, vendar mora svoje odločitve sprejemati suvereno in na podlagi svojih interesov, mednarodnega prava ter dolgoročnih zunanjepolitičnih ciljev.
Kakšno je stališče Ministrstva za zunanje zadeve do ameriško-iranskega konflikta?
Naše izhodišče je, da je treba preprečiti nadaljnjo eskalacijo in iskati politično rešitev. Iran ne sme pridobiti jedrskega orožja in mednarodna skupnost mora imeti dovolj učinkovite mehanizme, da to tudi zagotovi.
Hkrati pa vsak nov vojaški spopad na območju Zaliva nosi izjemno velika tveganja. Ne samo za države v regiji, ampak tudi za evropsko in svetovno gospodarstvo. Hormuška ožina je ena ključnih svetovnih pomorskih poti in mora ostati odprta ter varna.
Zato podpiramo politiko zadrževanja Irana, vendar tudi nadaljevanje pogovorov med ZDA in Iranom. To sem poudaril tudi pred nekaj dnevi na srečanju zunanjih ministrov EU na Irskem. Diplomacija je včasih počasna in zahtevna, toda alternativa je lahko konflikt z zelo težko predvidljivimi posledicami.
Se namerava Slovenija bolj angažirati v krizi na Bližnjem vzhodu in če da, na kakšen način?
Da, vendar realistično glede na velikost in zmogljivosti Slovenije. Nimamo iluzije, da bomo sami rešili Bližnji vzhod. Lahko pa smo koristni.
Prvič, nadaljevali bomo humanitarno pomoč civilnemu prebivalstvu. Drugič, podpiramo izvajanje mirovnega načrta za Gazo, vključno z razorožitvijo Hamasa in učinkovito vlogo Evropske unije. Tretjič, želimo ohraniti dialog z Izraelom, Palestinci in državami širše regije. Slovenija podpira tudi nadaljnje delovanje civilnih misij EU EUBAM Rafah in EUPOL COPPS.
Naš princip ostaja spoštovanje mednarodnega prava in iskanje politične rešitve, ki bo omogočila varno in mirno prihodnost tako Izraelcem kot Palestincem. Varnost Izraela in legitimne pravice Palestincev se med seboj ne izključujejo.
Menim pa, da lahko Slovenija bistveno več doseže s tiho, aktivno diplomacijo in odprtimi kanali kot z deklaracijami, katerih glavni učinek je pogosto samo domač politični aplavz.
Drugo pomembno konfliktno področje je Ukrajina. Ali Slovenija še vedno trdno podpira Ukrajino v obrambni vojni proti ruskemu agresorju?
Da. O tem ni nobenega dvoma.
Rusija je napadla mednarodno priznano suvereno državo. Če bi sprejeli načelo, da lahko močnejša država z vojaško silo spreminja meje šibkejše sosede, bi s tem spodkopali prav mednarodni sistem, od katerega so manjše države, kakršna je tudi Slovenija, najbolj odvisne.
Slovenija zato nadaljuje politično, humanitarno, razvojno in varnostno pomoč Ukrajini. Na vrhu Nata smo med drugim povečali slovenski prispevek v okviru pobude PURL in podprli krepitev ukrajinske zračne obrambe, pomagamo pa tudi pri zaščiti civilnega prebivalstva, med drugim s projekti zaklonišč civilne zaščite.
Toda podpora Ukrajini in prizadevanje za mir nista nasprotji. Cilj ni večna vojna. Cilj mora biti pravičen in trajen mir, ki ne bo samo premor do naslednjega napada.
Kakšno je vaše stališče glede do sedaj predlaganih ruskih mirovnih ponudb Ukrajini?
Vsako resno pobudo za mir je treba proučiti. Toda med mirovnim predlogom in zahtevo po kapitulaciji obstaja velika razlika.
Mir ne more biti trajen, če temelji zgolj na tem, da napadena država sprejme posledice vojaške agresije, agresor pa dobi signal, da se uporaba sile dolgoročno izplača. Taka rešitev bi morda ustvarila premirje, ne nujno miru.
Zame so pomembna tri načela. Prvič, Ukrajina mora sodelovati pri odločanju o svoji prihodnosti. O Ukrajini se ne more odločati brez Ukrajine. Drugič, dogovor mora vsebovati verodostojna varnostna jamstva. In tretjič, rezultat ne sme vzpostaviti precedensa, po katerem je mogoče evropske meje spreminjati z vojaško silo.
ZDA imajo pri iskanju rešitve izjemno pomembno vlogo in podpiram vse resne diplomatske napore. Evropski interes je, da se vojna konča. Toda mir mora biti tak, da bo vzdržal tudi čez pet ali deset let. Slovenija zato podpira kombinacijo pomoči Ukrajini, pritiska na Rusijo in iskanja poti do pogajanj.
Ali nameravate v bližnji prihodnosti obiskati Kijev?
Z Ukrajino imamo reden in vsebinsko intenziven politični dialog, ki ne temelji samo na simbolnih gestah. V zadnjih tednih sem se srečal z namestnikom ukrajinskega zunanjega ministra Jevhenom Perebyjnisom, vprašanje Ukrajine pa je bilo tudi ena pomembnejših tem pogovorov zunanjih ministrov EU.
Moje stališče je, da mora imeti vsak ministrski obisk jasen namen in konkretno vsebino. Pri Ukrajini so za Slovenijo pomembni predvsem nadaljnja podpora njeni suverenosti in varnosti, pomoč civilnemu prebivalstvu ter pogovor o tem, kako lahko prispevamo k pravičnemu in trajnemu miru.
O posameznih poteh praviloma ne govorim vnaprej. Ko bomo ocenili, da lahko neposreden obisk prinese dodatno vrednost našim odnosom in konkretnim projektom sodelovanja, bomo to tudi storili.
Kako komentirate obisk predsednika državnega zbora gospoda Stevanovića v Rusiji?
Najprej moram popraviti predpostavko vprašanja. Po informacijah, s katerimi razpolagamo, predsednik državnega zbora Moskve do tega trenutka še ni obiskal. Obisk je večkrat napovedal in potekali so določeni stiki z rusko stranjo, vendar je še avgusta čakal na uradno vabilo.
Moje stališče pa je jasno. Predsednik državnega zbora ima svojo ustavno funkcijo in parlamentarna diplomacija obstaja. Vlada njegovega dela ne vodi. Vendar pri tako občutljivem vprašanju, kot je odnos do Rusije v času agresije na Ukrajino, dejanja najvišjih državnih funkcionarjev v tujini objektivno dobijo zunanjepolitično težo.
Zato je koordinacija pomembna. Slovenija ima eno uradno zunanjo politiko: podpira Ukrajino, zahteva spoštovanje mednarodnega prava in skupaj z zaveznicami išče pot do pravičnega in trajnega miru.
Pogovor sam po sebi ni problem. Diplomacija temelji na pogovoru. Problem bi nastal, če bi kdo ustvarjal vtis, da Slovenija odstopa od svoje uradne politike ali da obstaja neka vzporedna slovenska zunanja politika.
Nekatere izjave predsednice države so dejansko v nasprotju z zunanjepolitično usmeritvijo vlade, kar je absurdno, saj država ne more imeti dveh zunanjih politik. Kdo ima torej večjo »težo« oziroma, ali predsednica presega svoje pristojnosti?
Slovenija res ne more imeti dveh zunanjih politik. Lahko pa imajo različni nosilci oblasti različna politična mnenja.
Ustavna razmerja so pri tem precej jasna. Predsednica republike predstavlja Republiko Slovenijo in ima pomembno ustavno ter simbolno vlogo. Vlada vodi, usmerja in usklajuje izvajanje politike države, naše ministrstvo pa v okviru pristojnosti vlade opravlja zunanje zadeve.
Zato ne bi govoril o tekmovanju, kdo ima »večjo težo«. Naloga odgovornih državnikov je iskati čim širši skupni imenovalec pri strateških vprašanjih.
Sam si želim minimalnega nacionalnega soglasja vsaj glede ključnih zunanjepolitičnih vprašanj: varnosti Slovenije, članstva v EU in Natu, odnosov s sosedi, podpore gospodarstvu in temeljnih nacionalnih interesov.
Razlike so legitimne. Ni pa dobro za državo, če naši partnerji iz Ljubljane dobivajo popolnoma nasprotujoča si sporočila. Na tem področju potrebujemo več koordinacije in manj notranjepolitičnega tekmovanja.
V prejšnjem mandatu predsednika Janše je bila slovenska zunanja politika zelo angažirana v srednjeevropski iniciativi C5 ter sodelovanju z Višegrajsko skupino; se bo to angažiranje obnovilo?
Da. Srednja Evropa je naš naravni politični, gospodarski in varnostni prostor. Slovenija je srednjeevropska in sredozemska država, članica EU in Nata, in te identitete se med seboj dopolnjujejo.
V času prejšnje Janševe vlade je bila prav na slovensko pobudo oblikovana skupina Central 5 – Slovenija, Avstrija, Češka, Slovaška in Madžarska. Taki formati so uporabni, ker omogočajo hitro in neformalno usklajevanje držav, ki se soočajo s številnimi podobnimi vprašanji.
Tudi sodelovanje z državami Višegrajske skupine želimo razvijati pragmatično, kjer obstajajo skupni interesi. To ne pomeni, da se moramo vedno o vsem strinjati.
Poseben pomen pripisujem tudi sodelovanju s sosedami, povezovanju severnega Jadrana ter Zahodnemu Balkanu. Na Bledu sem zato poudaril pomen koridorjev, ki povezujejo Koper in Reko s Srednjo Evropo in Zahodnim Balkanom. Slovenija mora svojo geografsko lego spremeniti v politično in gospodarsko prednost.
Golobova vlada je naredila precejšnjo škodo v odnosih Slovenije z zaveznicami v Natu in predvsem z ZDA. Nameravate to škodo popraviti in kako?
Ne želim zunanje politike voditi tako, da bi vsak nov minister štiri leta pojasnjeval, kaj je bilo narobe pred njim. Mene zanima predvsem, kaj lahko naredimo zdaj.
ZDA so ene naših ključnih zaveznic in strateških partneric. Čezatlantsko partnerstvo je za varnost Slovenije temeljnega pomena. To ni vprašanje simpatij do posamezne ameriške administracije, temveč dolgoročnega slovenskega interesa.
Sam sem bil veleposlanik v Washingtonu in zelo dobro vem, da je odnose treba graditi vsak dan. Z Belo hišo in State Departmentom, kongresom, gospodarstvom, zveznimi državami, raziskovalnimi ustanovami in slovensko skupnostjo.
Že v prvih mesecih mandata sem se srečal z delegacijo ameriškega kongresa ter večkrat z ameriško podsekretarko Allison Hooker. Pogovarjamo se o gospodarstvu, tehnologijah, civilni jedrski energiji, varnosti in strateškem sodelovanju. Ob robu BSF sem zato tudi jasno povedal: ZDA ostajajo ene najtesnejših prijateljic Slovenije, ključne zaveznice in strateške partnerice.
Želim, da Slovenija v Washingtonu ponovno velja za zanesljivo, predvidljivo in zanimivo partnerico.
Ali nameravate povabiti predsednika Trumpa na obisk Slovenije, navsezadnje je prva dama ZDA Slovenka?
Predsednik Združenih držav Amerike bi bil v Sloveniji nedvomno dobrodošel.
Tak obisk mora biti seveda usklajen na najvišji državni ravni in imeti tudi jasno vsebinsko dimenzijo. Če se bo pokazala realna možnost, jo moramo znati izkoristiti.
Dejstvo, da je prva dama Združenih držav Amerike Slovenka, je za Slovenijo nekaj posebnega in predstavlja edinstveno človeško vez med državama. Vendar želim, da slovensko-ameriški odnosi stojijo še na veliko širših temeljih: na zavezništvu v Natu, skupnih demokratičnih vrednotah, gospodarstvu, novih tehnologijah, energetiki, znanosti in varnosti.
Če bi obisk ameriškega predsednika lahko tem odnosom dal nov zagon, bi ga seveda pozdravil. Slovenija mora znati odpreti vrata največjim partnerjem in nato take priložnosti tudi spremeniti v konkretne koristi za državo.
Za konec še osebno vprašanje – kot karierni diplomat ste izvrševali politiko vlade, zdaj kot minister pa jo delate. Kako občutite to razliko in kako se z njo soočate?
Razlika je velika. Diplomat mora znati profesionalno in učinkovito izvajati politiko države tudi takrat, ko osebno ni sodeloval pri njenem oblikovanju. To je bistvo profesionalne diplomatske službe.
Minister pa mora sprejemati odločitve. Zanje nosi politično odgovornost in na koncu ne more reči, da je samo izvajal navodila nekoga drugega.
Več kot trideset let diplomatske kariere mi je pri tem velika prednost. Bil sem na različnih koncih sveta, spremljal sem, kako države dejansko uveljavljajo svoje interese, in se naučil, da v mednarodnih odnosih štejeta verodostojnost in zaupanje. Prav tako sem se naučil, da majhna država ne sme biti majhna v ambicijah.
Kot minister zato zagovarjam proaktivno, pragmatično in samozavestno slovensko zunanjo politiko. Diplomacija mora zagotavljati varnost države, odpirati vrata slovenskemu gospodarstvu in pomagati našim ljudem.
Morda je največja razlika prav v tem: kot diplomat sem moral predvsem dobro vedeti, kako neko politiko izvesti. Kot minister moram vsak dan odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj je neka odločitev dobra za Slovenijo ter za tako odločitev prevzeti tudi odgovornost.
Bogdan Sajovic, revija Demokracija