Po trditvi Dušana Smodeja, da je konec leta 2021 videl Luko Mesca jemati kokain, je Mesec še isti dan oddal urin na Inštitutu za sodno medicino in negativen izvid razglasil za dokaz. A urin imena ne opere.
Pri občasni rabi je kokain v urinu zaznaven od dva do štiri dni, pri redni morda teden ali dva. Test zato ne ovrže zgodbe izpred petih let in ne dokazuje abstinence, ki bi trajala več tednov ali mesecev. Če bi hotel sliko res oprati, bi dal testirati lase. Morda niti to ne bi zadostovalo.
Problem je drugje. Omemba kokaina in Luke Mesca v istem stavku ne preseneča. Pri večini politikov bi. Pri njem ne – zaradi živčnih gest v parlamentu, vztrajnega zavračanja predlogov, da bi se poslance testiralo, in vtisa, da je meja med pozo in življenjem pri njem tanka.
Še smešnejši je njegov odziv v zadnjem času. Obnaša se, kot da je izgubil identiteto, s katero je vstopil v politiko. Levica je nekoč pomenila upor proti sistemu, ne zglajenega pripadnika tega sistema. Mesec se po napovedi kandidature za župana Ljubljane javnosti ponuja kot zgleden fantek. Predstavnik stranke, ki se ima za radikalno levico, se trudi postati natanko tisto, čemur je ta levica nekoč nasprotovala. Kar danes ponujata on in Asta Vrečko, ni upor. Je snobovstvo v polnem sijaju.
Vprašanje, ali politik jemlje kokain, se pri kredibilnem imenu sploh ne bi smelo pojaviti. Smodej ni kredibilen, a je le izrekel tisto, kar je del javnosti glasno špekuliral že prej. Katarina Kresal v tej asociaciji ni več sama. Mesec si jo zdaj deli z njo.
Na mestu ministra za delo je imel zgodovinsko priložnost, da bi si ga zapomnili po čem drugem. Namesto tega ostajajo neumorni poskusi distanciranja od Fotopuba, poskusi prikrivanja, pometanja stvari pod preprogo in očitanje raznoraznih nemoralnosti drugim. Ob vsem tem se zdaj razkriva pravi obraz »moralne« Levice, pri čemer mi pride na misel samo en stavek: “Žanješ to, kar seješ.”
Tanja Brkić