Assunta, prepoved burke in raztrgane hlače

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Veliki šmaren bo v mojem predstavnem svetu vedno povezan s Tizianovo Assunto, ki jo je po naročilu frančiškanov naslikal leta 1518 in še danes krasi beneško baziliko Santa Maria Gloriosa I Frari. Tudi če si samo katoliški agnostik oziroma kulturni katoličan, te obilica modre in rdeče barve, obsijanost Madone s sončno lučjo in zamaknjenost apostolov, ko jo gledajo na njenem vnebohodu, navdušijo. Kakor prevladujeta spodaj med apostoli telesnost in nemir, ki postopoma prehaja v mir duha naše Gospe, tako vidiš, da prevladuje spodaj senca, ki se proti vrhu umika svetlobi, dokler ne preide zgoraj v luč brezmadežne večnosti. Ludovico Dolce je imel kar prav, ko je Tizianovo Assunto povzdignil v sintezo, v kateri so združene “veličastnost in terribilità Michelangela, prijetnost in grazia Rafaela z živahnim koloritom, kot ga zmore samo še narava”. Tizianovo Marijino vnebovzetje je eden najlepših dokazov, v kakšni meri je evropska civilizacija zaznamovana s krščanskim izročilom. Lahko da smo že v 19. stoletju v teološkem smislu ubili Boga, a Evropa je v kulturnem smislu bila, je in bo krščanska. Ali pa je ne bo.

Veliki šmaren je dela prost dan, a v Republiki Sloveniji ni državni praznik. Živimo posvetno ureditev, v kateri so država in verske skupnosti ločene. Katoliška in protestantska skupnost uživata ta privilegij, da so velikonočni ponedeljek, binkoštna nedelja, Marijino vnebovzetje, dan reformacije in božič dela prosti dnevi. Muslimane in multikulti levičarje to moti. Podobno kot jih moti osvetljenost cerkva in zvonjenje zvonov. Sprašujejo se, zakaj še ne uživamo v kruljenju mujezina med pozivom k ezanu, zakaj je dabiha oziroma obredno halal-klanje živali prepovedano, zakaj niso ramazanski bajram, kurbanbajram, mevlud in novi hidžret dela prosti dnevi. Sprašujejo se, zakaj nas vedno več nasprotuje kopanju v burkiniju na javnih kopališčih in nošenju burke, nikaba in hidžaba v javnosti. Lapidaren, a nereflektiran odgovor bi bil, da Slovenija za zdaj še ni Slovenistan oziroma muslimanska “usrana luknja”™. Tretji člen Ustave Republike Slovenije pravi, da je “Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe”. Slovenci smo konstitutiven narod te države, Slovenija je nacionalna država, domovina Slovencev. In ker Slovenci nikoli nismo bili muslimani, so pričakovanja in zahteve islamske skupnosti in njihovih multikulti kolaborantov neupravičene. Q. E. D.

Takšna poenostavljena razlaga ne zadošča. Slovenska ustava namreč v svojem 41. členu zagotavlja svobodno izpovedovanje vere v zasebnem in javnem življenju. Gre za eno od temeljnih človekovih pravic. Nošenje burke, nikaba ali hidžaba po zagotavljanju muslimanov pomeni svobodno odločitev njihovih žensk, da na rjuharski način simbolno izražajo svojo vero. Podobno kot se ne vtikamo v čudne navade mladostnikov, ki nosijo raztrgane hlače, tetovaže in piercinge, bi tudi muslimankam morali dopustiti nošnjo njihovih oblačil. I don’t think so. Čeprav tisti, ki nosi raztrgane hlače, lahko povzroča negativno estetsko eksternalijo, v svobodni družbi o modi in okusih ne razpravljamo. A vprašanja nošnje hidžabov, nikabov in burk presega razpravo o modi, naslavlja bistvena vprašanja liberalnodemokratske ureditve. Francija, Belgija in Danska so to vprašanje že rešile. Restriktivno. V Franciji je pred petnajstimi leti komisija mojega soimenjaka Bernarda Stasija v t. i. l’affaire du foulard razsodila, da hidžab kot verski simbol ne sodi v šolo kot javni prostor. V Belgiji in na Danskem sicer nošenja hidžaba ne prepovedujejo, velja pa v obeh državah bistveno strožja prepoved nošenja obraznih tančic na vseh javnih mestih. Belgijski zakon je že prestal preizkus na Evropskem sodišču za človekove pravice, Danci pa so pospešeno začeli pisati 1.000 kron (140 evrov) visoke kazni muslimankam za nošenje nikaba in burke.

Država pri vprašanju nošenja muslimanskih oblačil ne bi smela ostati nevtralna. Islam je namreč v popolnem nasprotju z liberalnodemokratsko ureditvijo. Ni religija, je nevarna totalitarna ideologija, preoblečena v religijo, nezdružljiva z evropsko civilizacijo. Nošenje muslimanskih oblačil pomeni simbolno zanikanje svobodne, odprte družbe. Muslimani podreditve Alahu ne zahtevajo samo od sebe in svojih sovernikov, ampak od vseh nas. Živi in pusti živeti v pluralni družbi jim je tuje. Kjerkoli so, so zavezani vzpostavitvi islamske ume.

Če lahko od hindujskih naga sadhujev zahtevamo, da se po naših cestah ne sprehajajo nagi, tudi od muslimank lahko zahtevamo spodobnost. Rjuhe naj pustijo doma.

Bernard Brščič