Krvavi prizori iz Venezuele nas znova opozarjajo, da socializem ne deluje. Proces njegove izroditve poteka od pešanja gospodarstva, pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin, postopnega zmanjševanja političnih svoboščin do odkritega zdrsa v totalitarno diktaturo. Bolj ko se socialisti oklepajo oblasti, večja je verjetnost, da se n-ti socialistični eksperiment konča v krvi. Kot se bo venezuelski. Socializem ne more delovati, ker je protinaraven. Ljudem odreka svobodo. Socialisti vseh barv tega dejstva ne sprejemajo, vedno znova so pripravljeni ponavljati isto in pričakovati drugačne rezultate. Vedno znova ponavljajo, tokrat bo drugače, tokrat bo bolje. Ne, bolje ne bo nikoli.
Primerjalna analiza socializma in tržnega gospodarstva pri prvem izpostavi dve ključni slabosti, epistemično in ontološko. Če skušam oboje s pridihom humorja združiti v enem stavku, bi rekel, da socializem za svoje delovanje potrebuje ljudi, ki so vsevedni angeli. Centralnoplanski socializem s svojo odpovedjo cenovnemu mehanizmu predvideva, da družbeni planer pozna vse produkcijske funkcije, kakor tudi vse individualne funkcije koristnosti potrošnikov.
To so nore vedenjske zahteve. Te informacije v svoji celovitosti niso zbrane nikjer, samo cenovni mehanizem je tisti, ki lahko uskladi njihovo razpršenost po gospodarstvu. Domišljavost socialistov je res neverjetna, želijo zamenjati cenovni mehanizem, ki dokazano deluje, s centralnim planom, ki dokazano ne deluje. Ne more delovati, ker temelji na sinoptični zablodi, prepričanju, da je mogoče vse ekonomsko relevantne informacije zbrati na enem mestu. V nasprotju z epistemično krhkostjo socializma je cenovni mehanizem epistemično robusten. Ne predpostavlja, da vsi vse vemo. S spontanim delovanjem tržnih sil mu uspe zagotoviti, da relevantni drobci informacij pridejo v prave roke.
Ponos, zavist in pohlep, tri iskre, zaradi katerih srca peklijo
Poleg vsevednosti je problem socializma predpostavljana angelska nrav človeka. Ne, ljudje nismo ne svetniki, še manj angeli. Smo grešna bitja. Smo bitja z interesi. To ne pomeni, da smo asocialna, ljudomrzna bitja, pomeni samo, da na prvo mesto postavljamo samointeres. In vodijo nas grešne strasti, ena od brezčasnih, ki jo je mogoče zaslediti vedno in povsod, je pohlep. Že sveti Avguštin piše o pohlepu, ki naj bi bil poleg volje po moči, libida dominandi ter čutne ljubezni eden treh poglavitnih grehov padlega človeka. Podobno opredelitev najdemo pri Danteju, ko v peklu Božanske komedije pravi: “Superbia, invidia e avarizia sono / le tre faville ch’anno i cuori accesi.” Socialisti se motijo, pohlep ni povezan s kapitalizmom. Je univerzalna človeška lastnost, ki ni pogojena z vrsto družbenoekonomskega sistema.
Če je človek grešno, težko izboljšljivo bitje, je nesmiselno načrtovanje mesečniških družbenih projektov. Prednost tržnega gospodarstva pred socializmom ni samo epistemična, ampak tudi ontološka robustnost. Deluje dobro tudi s presežkom homo oeconomicusov, gnanih s samointeresom. Nevidna roka trga je tisti družbeni mehanizem, ki grešno strast pohlepa preoblikuje v javno dobro. Morda bi bila meniška republika asketov etično in duhovno optimalna ureditev, a v materialnem smislu občestvo bede. Tržni sistem sicer ne more osmisliti bivanja in ne rešuje eshatoloških vprašanj, a je edini sistem, ki človeštvu lahko zagotovi materialno blaginjo.
Ne samo zakoni in ustava, tudi kultura in morala
Večvrednost tržnega sistema je empirično dejstvo, v zgodovini ne poznam ekonomsko uspešne socialistične države. A tudi tržna gospodarstva se po svoji uspešnosti razlikujejo. Ključni dejavnik njihovega uspeha je institucionalna podstat. Institucije, razumljene kot pravila igre, so tiste, ki določajo, v kakšni meri bo gospodarstvo usmerjeno v ustvarjanje bogastva. Trg v okolju brez pravil, brez jasne razmejitve, kaj je dopustno in kaj ne, ne more dobro delovati. Svoboda da, a svoboda pod zakonom in moralnimi pravili. Anarhija ne spodbuja ustvarjanja bogastva. Tržni mehanizem mora temeljiti na spletu formalnih in neformalnih institucij. A niso dovolj samo ustava, zakoni in državna regulativa, pomembne so tudi navade, kultura in morala. Družbe, ki temeljijo na laži in kraji, kot so bile vse socialistične, evolucijsko niso stabilne. Dejansko trg za svoje dobro delovanje potrebuje zadnjih šest od desetih zapovedi.
Trg potrebuje moralo, a je ne more sam ustvariti. Še huje je, da spodbuja težnje, ki moralo, potrebno za svoje dobro delovanje, hkrati uničuje. Gre za proces moralne destrukcije. V preteklosti sta potrebni etični fundament za tržno gospodarstvo zagotavljala krščanstvo in judovstvo. Z ubojem Boga pa smo nemara uničili ključen vir morale. Rezultat je anomija, nesposobnost razlikovanja med prav in ne prav.
Bernard Brščič