fbpx

Evald Flisar, Anja Radaljac in seksizem

Foto: Nova24TV

Afera Flisar-Radaljac, v katero je sedaj vmešan tudi PEN (slovensko združenje literatov, ki mu predseduje Evald Flisar), je – povsem po nepotrebnem – dvignila veliko prahu. Zbiranje podpisov, da bi Flisar odstopil kot predsednik je, po mojem iskrenem prepričanju, banalno. O feminizmu, seksizmu in Anji Radaljac vem toliko, da moram na to temo nekaj »ohlapnega« vendarle napisati.

Seksizem je izraz, ki so si ga feministke izmislile, da bi blatile vse tiste, ki mislimo – bolje rečeno vemo –, da sta spola različna. Normalni ljudje mislimo – torej vemo – da imamo moški in ženske pravico, da smo medsebojno različni in zaradi tega še nikogar ne sovražimo – sploh pa t. i. seksisti ne sovražimo žensk, vsaj ne normalnih žensk, s feministkami, torej z »moškinjami« imamo več problemov.

Seksizem ni nikakršen predsodek – dejstvo je, da sta spola različna, torej neenaka. In pravico do neenakosti med spoloma je v teh norih časih očitno treba zapisati v Ustavo., t. i. seksistično obnašanje ne izhaja iz »tradicionalnih stereotipov« o spolnih vlogah. Vsak spol – torej moški in ženski – ima svoje naloge tako v partnersko-družinskem odnosu, v starševanju, kot v družbi (npr. v poklicu), in tudi v flirtu – v smislu: (lepa) ženska se »nastavlja«, (normalen) moški (z besedo, včasih pa tudi z dejanji in »voljnim« obnašanjem) »rine« vanjo. Feministična ideologija bi to rada izničila zato, ker (aseksualne) feministke – med katerimi kar mrgoli lezbijk (tu je tudi nadležen in omnipotenten heteroseksualen feministični podmladek) – niso zadovoljne s spolom v katerem so se znašle, še posebej jih moti t. i. družbeni spol (gender). V omenjeni (omni)prepotentni (heteroseksualen) feministični podmladek, ki navadno »zraste« na FF in FDV, sodi tudi Anja Radaljac, mlada literarna in gledališka kritičarka, pisateljica in še kaj.

Freudov genializem je med drugim tudi v tem, da je poudarjal, kako anatomija genitalij zaznamuje spol in tudi njegove simbolne procese. Fenomen zavidanja penisa je tisti, ki nekatere ženske sili v faličnost, torej možatost. »Kurčenje« z dejanji, pa je vendarle domena moških, in to natančno zato, ker imajo med nogami (aktivni) penis – ženske pa (pasivno) vagino (in klitoris, ki nikoli ne bo penis) … Razlikovanja med spoloma – kar v resnici diskriminacija pomeni – je temeljni atribut samcev in samic v vrsti homo sapiens. In človek – mislimo pa predvsem na »človekinje« – mora biti resnično nor, da tega dejstva ne opazi in ga sprejme, torej se z njim sprijazni. In feministke se – v objemu zavidanja penisa – ne sprijaznijo z razlikami med spoloma, tudi družbenimi in družinskimi oziroma partnerskimi. V objemu svoje spolne frustracije se oklepajo prepričanja, da so moški v družbi boljši kot ženske, in da so ženske v družbi zapostavljene – da so »drugi spol«, kot je spodletelo trdila, in o tem napisala feministično »biblijo«, nebulozo Drugi spol Simon de Beauvoir. Ta francoska eksistencialistična filozofinja nikakor ni bila partnerica Jeana-Paula Sartra, pač pa zafrustrirana militantna lezbijka, ki je najbolj obžalovala dejstvo, da se svojemu očetu ni rodila kot sin. Simone de Beauvoir se je lotila kritike Freuda prav na stebrnem kamnu psihoanalize – to je Ojdipov kompleks, katerega sestavni del je dekličino oziroma žensko (nezavedno) zavidanje penisa. Ravno kastracijski kompleks – torej to, da deklica v ojdipalni fazi opazi, da nima lulčka – postulira različnost spolov in konstrukcijo psihološkega in družbenega spola.

Zato je popolnoma zgrešeno trditi, da se v vsakdanjem življenju seksizem kaže na delovnem mestu, kjer pride – tako trdijo feministke – »do diskriminatornih dejanj pri zaposlovanju ali (v primeru zaposlitve) neenakega plačila ali obravnave v primerjavi s sodelavci nasprotnega spola«. Simbolni psihični procesi v človeku povzročijo, da ima ženska drugačen odnos do denarja (kot simbola penisa) kot moški. Ko ženska »rine« v karieri – penisa s katerim bi rinila pa seveda nima (in to je ta paradoks, absurd, error) – in postane direktorica, izgubi vso svojo seksualno privlačnost, saj s svojo faličnostjo oziroma možatostjo – torej s kariernim »kurčenjem« – simbolno kastrira moškega. Ob falični, karierno uspešni ženski se moški psihično počuti kot kastrirani evnuh, k ob taki »moškinji« pogosto izgubi še potentnost. In trpita oba: karierno uspešna »moškinja«, ki si želi moškega (z erektirano potentnim penisom) in »kastrirani (impotentni) evnuh«. In nesreča je v takšni kombinaciji popolna.

Feministični diskurz tovrstne interpretacije seveda ne premore. Psihoanaliza je za feminizem nočna mora – in natančno zato se je Simone de Beauvoir lotila sesuvanja Freuda in njegove psihoanalize. Slovenske feministke bi naredile vse, da bi ukinile psihoanalitični diskurz, ki trdi, da sta in morata biti spola različna, da sta oče in mati pogoje mentalnega zdravja, osebnostne trdnosti in spolne identitete, ki vzklije iz človekovega otroštva.

Seksizem kot sinonim za zagovarjanje razlik med spoloma je v resnici pozitivna kategorija. Za razvoj oziroma ponovno vzpostavitev normalnosti v družbi moramo gojiti (med)spolno različnost – tudi v libidinalnem flirtu, kjer se ženska »nastavlja« (z lepoto) moški pa falično »rine« (z besedo, s komplimenti); in natančno tega načela se je držal Evald Flisar (»zelena« Anja Radaljac pa tovrstne libidinalne »pismenosti« pač nima, ker ji je feminizem opral možgane). In ženske so v resnici »prvi spol« in nikakor »drugi«. Moški delajo vratolomije celo svoje življenje (tudi intelektualne, pisateljske), da bi si priborili naklonjenost žensk – žensk kot naslednic incestuozno prepovedane in v otroštvu doživete matere. Nevrotične feministke pa so to latentno hipernaklonjenost, torej pozitivno naklonjenost moških do žensk – kar normalnim ženskam (tistim, ki jim feminizem ni opral možganov) izjemno godi – samovoljno poimenovale kot »benevoletni seksizem«. To, da ženska rabi »gospodarja«, je malce po kmečko poudarja pokojni psihiater Janez Rugelj. Ampak dekličin oče v žensko naseli določene psihične dispozicije za to, da rabi »gospodarja«, pravega moškega, ne pa »copatastega evnuha«, ki je hišna pomočnica, ki čisti (kljub temu, da nima menstruacije), da kuha (kljub temu, da nima sposobnosti roditi, ne dojiti) …

Anatomija genitalij je tista, ki dela družbene in partnerske razlike med spoloma in tudi razlike v starševanju. Seksizem je kategorija, ki si mora (spet) pridobiti pozitivno kategorijo. Biti seksist pomeni imeti rad ženske, jih spoštovati na možat način. Tisti moški, ki črti žensko – torej je mizogin – je imel kot otrok velike probleme z mamo. Drugače povedano: mama mu je zagodla, ga uničila. In če je treba, se prav z veseljem javim, da sem in bom tudi v bodoče »prvi seksist« (Evald Flisar mi ne seže do kolen). Ženske, ta božanska bitja, je treba ceniti in oboževati bolj kot vse na svetu – ampak Ženske, ne (psihične) »moškinje«.

Za konec naj psihoanalitično poudarim, da Evald Flisar v resnici sploh ni tendenciozno seksistično dvoril Anji Radaljac, saj je njo in njenega fanta, Stritarjevega nagrajenca Aljaža Krivca – torej oba (!) – na koncu spoštljivo pozdravil (poprej pa fantu na nek način, posredno, kot pravi moški, podelil še nekakšno libidinalno priznanje). Če bi imel Flisar res kakšne »nečedne« namene, njenega fant v korespondenci sploh ne bi omenjal. Anja Radaljac, ki je kontaminirana s feminizmom in obsedena s seksizmom prav preži na kontekst, ki naj bi bili, po njenem, seksističen. V luči Flisarjeve izjave: »Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno,« naj sklenem, da zame v tej farsi ni nič smešnega, niti žalostnega, pač pa je indoktrinacija feminizma v svoj feministični podmladek grozljiva.

PS: Prav zanima me, kako bi to »seksistično afero« komentirala (Žižkova) Jela Krečič, publicistična kolegica Anje Radaljac.

Roman Vodeb