fbpx

Kam plovemo?

Dr. Vinko Gorenak

Prvi dnevi novega leta 2023 so politično gledano tako ali drugače pričakovani, toda prišli so morda prej, kot je bilo pričakovati po aprilskih volitvah v Državni zbor leta 2022. Vsakokratna oblast se po svoje trudi, da bi bila na tak ali drugačen način všečna ljudem, konec koncev so ljudje tisti, ki jo postavijo ali odslovijo. Pri tem popolnoma zanemarjam neverjeten vpliv medijev na postavljanje in odstavljanje vsakokratne oblasti.  To še posebej velja za čas prejšnje vlade, ko so bili dominantni mediji pogosto kritični do oblasti in sedanje vlade, kot so dominantni mediji dobesedno servilni do oblastnikov.

Leto se je začelo s famoznim poletom predsednice Urške Klakočar Zupančič na Dunaj, kjer se je udeležila znamenitega koncerta dunajskih filharmonikov. Povabil jo je predsednik tamkajšnjega parlamenta. Nič posebnega, bi rekli. Mediji so sicer načeloma problematizirali tako kratek polet z vladnim letalom. Sam tega niti ne bi problematiziral. Ne glede na to, da z vladnim letalom falcon nikoli nisem potoval, niti takrat, ko sem bil notranji minister, sam polet Klakočarjeve na Dunaj zame niti ni problematičen. Je pa zato problematično njeno obnašanje in sprenevedanje ob tem. Če njena stranka Gibanje Svoboda zagovarja prehod na ogljično nevtralno ali vsaj boljše stanje, potem si takega poleta sploh ne bi smela privoščiti. Nenazadnje, vožnja do Dunaja in nazaj bi bila veliko cenejša, da sploh ne omenjamo izpusov ogljikovega dioksida v zrak v primeru uporabe letala.

Toda to še ni vse. Najbolj problematično je njeno laganje, da je šlo za državniški obisk in večurne pogovore z avstrijskim predsednikom parlamenta in podobno. To pa je popolnoma nedopustno in popolnoma neopravičljivo. Klakočar Zupančičeva seveda sploh ni prva ali zadnja funkcionarka Slovenije, ki je bila povabljena na novoletni koncert dunajskih filharmonikov. Nekaj takega je trdila tudi ona. To je seveda tudi laž, v času pred prvim predsedovanjem Slovenije EU je bil na ta koncert povabljen tudi takratni predsednik vlade Janez Janša, ki pa mu niti na pamet ni padlo, da bi tja potoval z zasebnim avionom, vladni falcon je bil takrat v najemu v ZDA. In danes vse tiho je bilo, bi lahko rekli, kar se tiče poročanja medijev. Si predstavljate, da bi bil ta čas predsednik državnega zbora Janša in bi s falconom odpotoval na Dunaj? Jaz si to približno predstavljam. Na ljubljanskih ulicah bi bili tisoči protestnikov, koles za kolesarjenje pa bi tako ali tako zmanjkalo. Kakšna hinavščina levičarjev!

Urška Klakočar Zupančič s predsednikom avstrijskega državnega zbora Wolfgangom Sobotko (Vir: Državni zbor)

Zemljarič ne gre v nebesa
Prve dni letošnjega leta je umrl Janez Zemljarič. Na nek način moj šef. V takratni policiji (milica) sem se zaposlil leta 1977 kot vzgojitelj v Kadetski šoli v Tacnu. Zemljarič je bil v tistem času šef Službe državne varnosti ali Udbe (tajne politične policije), ki je v takratnem času izvajala ne le teror nad ljudmi in masovno kršila človekove pravice, ampak izvrševala tudi tajne uboje. In za to je bil odgovoren tudi Zemljarič. V tistem času pa je bil tudi notranji minister (takrat se je temu reklo republiški sekretar za notranje zadeve), zato je bil vsaj posredno tudi moj šef. Nikoli v samostojni Sloveniji se mu ni zgodilo seveda prav nič. Danes ga predstavljajo kot graditelja Cankarjevega doma in Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani ter začetnika graditve avtocestnega križa v Sloveniji. Kakšne zasluge za te projekte ima ali nima, bi se dalo na veliko problematizirati.

Tisto, kar bode v oči in je s človeškega vidika popolnoma nesprejemljivo, pa je odločitev vlade Roberta Goloba, da bo pokopan z vojaškimi častmi v posmeh stotinam ljudi, ki jim je kršil človekove pravice ali so bili celo ubiti na podlagi njegovih odločitev. Tu se res moramo vprašati, kaj počnemo v Sloveniji. Pred leti je takratni predsednik države Danilo Türk podelil visoko državno odlikovanje Tomažu Ertlu, tudi nekdanjemu notranjemu ministru in šefu Udbe. Takrat sem na poti v Cankarjev dom, ko sem izvedel za omenjeno odlikovanje, izpred Cankarjevega doma protestno odkorakal domov in izstopil iz Združenja Sever. V demokratičnem svetu seveda ni nič tako, kot je v skoraj že socialistični Sloveniji. Tudi nekdanja Vzhodna Nemčija je imela svojega šefa Udbe (Stasija). Ko je umrl, so ga pokopali na berlinskem pokopališču, ne da bi na grob napisali, kdo tam počiva. On v Nemčiji pač velja za zločinca in nič drugega. Zločincem se pač ne postavljajo spomeniki v imenu države. Pri nas pa enakovredno enakemu zločincu za kršitev človekovih pravic prirejamo pogreb z državniškimi častmi. Razumi, kdor more, jaz ne.

Ljubljana, pokopališče Nove Žale. Bivšega šefa Udbe Janeza Zemljariča, ki je v nekdanjem totalitarnem režimu brutalno teptal človekove pravice, so danes pokopali z vojaškimi častmi. (Foto: STA)

V 30 dneh do specialista v zdravstvu
Ja pa ja. To je bil le predvolilni nateg Socialnih demokratov in vsem vam, ki ste jih volili, naj bo jasno, “nategnili so vas”. V Ljubljani se ljudje zvečer postavljajo v vrsto, da bi naslednje jutro ali dopoldan prišli do osebnega zdravnika. Česa takega ni bilo niti v času globokega socializma. Res pa je, da situacija ni tako slaba povsod v Sloveniji. Tudi sam sem pred nekaj meseci zaradi upokojitve moje osebne zdravnice iskal novega osebnega zdravnika. Brez težav sem osebno zdravnico tudi dobil. A v Ljubljani očitno ni tako. Osnovna skrb za zdravstvene domove je na lokalni skupnosti, torej tudi na ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću. Ta pa zagovarja predstojnico ljubljanskega zdravstvenega doma in zdravstvenemu ministru sporoča, da je ne sme zamenjati, čeprav je v osnovi odgovorna za številne odpovedi družinskih zdravnikov. Še bo zanimivo prerekanje med ljubljanskim županom in zdravstvenim ministrom, kar bo prinesel čas.

Foto: zajem zaslona/Twitter

Za zaključek. Še pred letom dni smo živeli v času “Janševe diktature”, saj veste kolesarji in protestniki po Ljubljani so nam to vsak dan sporočali. Toda to je bil čas, ko funkcionarji vlade in državnega zbora niso s falconom leteli na koncert na Dunaj, to je bil čas, ko z vojaškimi častmi nismo pokopavali tistih, ki so v bivšem režimu izvajali teror nad ljudmi in masovno kršili človekove pravice in izvrševali ali naročali tajne umore, niti nismo ure in ure čakali v vrstah, da bi prišli do zdravnika specialista ali da bi prišli do osebnega zdravnika. Vse to se nam dogaja danes v času Golobove “Svobode”.

dr. Vinko Gorenak