Ob poročanju naših medijev v zvezi z vračanjem narodnega doma v Trstu, polaganju vencev na dveh mestih v Bazovici in demonstracijah naslednikov fašistov in naslednikov komunistov ugotavljam:
- Marsikomu na obeh straneh nekdanje državne meje, zaradi njihovih lastnih interesov, ni do tega, da bi se drug drugemu opravičili, priznali zmote, krivice, strahote, ki smo si jih prizadeli. Del medijev, tako v Italiji kot Sloveniji to podpihuje!
- Fašisti oziroma njihovi nasledniki v Italiji se ne bodo spremenili in priznali svoje tiranije in zločinov in se opravičili kot so se Nemci.
- Komunisti in njihovi nasledniki v Sloveniji prav tako niso sposobni priznati svojih nečastnih dejanj in zločina proti človeštvu, kar se je dogajalo v imenu revolucije! Ali so na Primorskem likvidirali res le fašiste in njihove simpatizerje?
- Brez pomena oziroma ničvredno je primerjati število žrtev (kdo jih je pobil več, pregnal) Ko gre za življenje je vsako enkratno in ima najvišjo ceno!
Zgodovina bo kot veda prej ali slej stvari, na osnovi dokumentov, postavila na svoje mesto; tako kolaboracijo kot tudi revolucijo. Živimo v času demokracije. Minili so časi, ko smo imeli le “resnico” zmagovalcev. Nihče ne bo nič potvarjal, le razpoložljive dokumente bomo dali na isto tehtnico. S tem v zvezi si dovolim citirati nekaj, za dejanje obeh predsednikov, bistvenih odstavkov iz Poročila mešane slovensko – italijanske zgodovinsko kulturne komisije (Koper 25.7.2000):
1.) “Privrženost primorskih Slovencev partizanskemu gibanju in delovanje vojaških enot in organov ljudske oblasti sta izpričevala hotenje domačega prebivalstva po pripojitvi ozemlja k združeni Sloveniji.”
2.) “Slovensko osvobodilno gibanje je prisojalo osrednji pomen pridružitvi vsega ozemlja, ki so ga Slovenci poselili v preteklosti, k Jugoslaviji, to pa ni bilo utemeljeno le z nacionalnimi motivi, ampak se je glede na naravo gibanja povezovalo tudi z njegovimi revolucionarnimi cilji. Obvladovanje Trsta je bilo namreč zelo pomembno ne le zaradi njegove strateške gospodarske lege za Slovenijo, pač pa tudi zaradi njegovega številnega delavskega razreda in vloge branika komunističnega tabora pred zahodnimi vplivi ter izhodišča za širitev komunizma proti zahodu, še zlasti proti severni Italiji”
3.) “Večina Slovencev in jugoslovanski rešitvi naklonjeni Italijani so razširitev jugoslovanskega vojaškega nadzora z že osvobojenih partizanskih območij nad celotno Julijsko krajino navdušeno pozdravili. Slovenci so doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu – del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico)”
To poročilo smo podpisali, Italijani ne!
In kaj delajo naši “neodvisni” mediji sedaj?
V zadnjem tednu sem sledil poročanju naših osrednjih “neodvisnih” medijev o vračanju Slovenskega narodnega doma v Trstu in polaganju vencev na dveh mestih v Bazovici. Po natančnem pregledu ugotavljam, da so poslušalci radia in gledalci RTV SLO, še posebej pred samim dogodkom, videli in slišali le kritike predsednika g. Pahorja. Včasih je to bilo že na meji ščuvanja. Kaj je torej namen naših “neodvisnih” medijev, za katere se prav sedaj s svojim kričanjem zavzemajo nekateri novinarji največjih medijskih hiš ob predvidenih spremembah medijske zakonodaje? Ohranjanje komunističnih laži? Svoj obstoj in kariero grade na upanju, da bo tudi v politiki še naprej prevladovala laž. Ob teh dogodkih v Trstu in Bazovici lahko rečem, da mi je za marsikaj žal. Žal mi je, da se vrnitev našega narodnega doma dogaja šele po 100 letih. Žal mi je in sram me je, da pripadam narodu, katerega, čeprav majhen del, ni sposoben priznati svojih sramotnih del, pobojev, naših komunističnih prednikov. Po drugi strani sem vesel zaradi skupnosti zamejskih Slovenk in Slovencev, ki so v izjemno težkih časih fašizma vse do danes, tudi po letu 1945, ne v vedno v prijaznem okolju, ohranili svojo identiteto in pripadnost svojemu matičnemu narodu! Naša mladina in šolstvo bi se morala zgledovati po njih. Vesel sem zaradi poteze obeh predsednikov, Italije Sergia Mattarelle in Slovenije Boruta Pahorja, ki sta oba pokazala, kaj je naloga in vloga predsednika države.
Mora biti predvsem Človek, ki gradi na strpnosti, spoštovanju različno mislečih in predvsem na spoštovanju umrlih. Nastopila sta skupaj, z roko v roki, ob polaganju vencev na dveh mestih, posvečenih mrtvim. Ti dve mesti sta Slovence in Italijane do sedaj razdvajali in nikakršne zagotovitve, da tega lažnivi, hujskaški in pokvarjeni politiki in mediji, na italijanski strani fašistom naklonjeni ter pri nas t.i. “neodvisni” mediji, tega ne bodo delali še naprej. Prav zaradi takih politikov in medijev so se nam zgodile strahote vojn v preteklem stoletju, prav zaradi takih ljudi se nam je zgodila tudi Srebrenica. Žal mi je, da vas moram ob tem spomniti na parole naših levičarjev, da je treba gledati samo naprej. Res je mlade je treba usmeriti v prihodnost, poznati pa morajo tudi preteklost svojega naroda. Zakaj? Zato, da se zavedajo, da lahko vsak narod ali del naroda pod vodstvom, norih v ideologijo zagledanih politikov, zaide. Narod je enako kot posameznik lahko samozavesten le ob svoji poštenosti, kritičnosti do svoje preteklosti, priznavanju svojih zmot in šele ob tem lahko enakovredno sodeluje v mednarodne skupnosti! V nasprotnem primeru lahko vedno pričakuje upravičeno spotikanje in očitke! Vzgled so nam lahko Nemci, ki so se do seda,j iz najvišjega mesta že večkrat opravičili Evropi, v zadnjem času še posebej Poljakom sredi Varšave. Žal spoštovanja umrlih naših novinarjev na ljubljanski FDV niso naučili.
Priznati je treba, da so po samem dogodku v Trstu in Bazovici tudi naši “neodvisni” mediji, hočeš nočeš, poročali drugače, čeprav mislim, da na njihovo nesrečo, ker so jih posamezni sogovorniki, Slovenke in Slovenci iz one strani meje, presenetili s svojimi izjavami, ki niso bile skladne z njihovimi nameni! Ti so dogodke iz preteklosti in tudi sedanje postavili v drugačen, za naše “neodvisne” medije, nesprejemljiv okvir.
Janez Remškar