Mama Planica – velikanka ženskega spola

Foto: STA

Včasih mi je kar nerodno pisati na tem portalu – ki je malce konservativen, ker: moje kolumne so mestoma zelo seksualne. Psihoanaliza je pač veda o ženski želji, kastraciji, Ojdipu … in skozi psihoanalizo je vse videti latentno oziroma simbolno seksualno. Ko sem pred več kot dvajsetimi leti začel malce več objavljati – torej, pisati in javno govoriti o »prepovedanih temah« – sem postal »enfant terrible«, »ne-bodi-ga-treba«.

Pometal pa sem (najprej) pred svojim pragom, torej v športu. Ojdipov kompleks in fenomen kastracije sem vpeljal kot temeljno točko razlikovanja med moškim in ženskim športom. Vpeljal sem latentno strukturo (beri: nezavedno ozadje) športnih iger/disciplin in športa nasploh. Zdelo se mi je logično, da imajo moški kot zmagovalci – ne samo športni – privilegij v ženski želji. Libidinalno paradigmo »boljših moških« in »lepših žensk«, ki so medsebojno (libidinalno) kompatibilni, sem argumentiral na številne načine.

“Bogdan Norčič ima najdaljšega!”
Za smučarske skakalce oziroma letalce sem trdil, da imajo v resnici le oni – ker so moški – lahko »najdaljšega stoječega«. Spomnim se še časov, ko je Rado Časl – leta 1977 je bil uradni napovedovalec poletov v Planici – evforično vpil, da je odmevalo v dolini pod Poncami: »Bogdan Norčič ima najdaljšega!« A takrat ni bil »najdaljši stoječi«, bil je tako rekoč »kastriran«, torej s padcem oziroma podrsom. Vendar je bilo veselje vseh takrat nepopisno – skoraj tako kot sedaj, ko ima Peter Prevc skoraj vsako tekmo najdaljšega, mislimo na skok ali pa polet …

Bogdan Norčič nekoč še pomislil ni, da ima »najdaljšega stoječega« lahko tudi Slovenec. Potem je prišel še Primož Peterka, ki je za nagrado za »najdaljšega stoječega« dobil misico Renato – in verjetje, da smo tudi Slovenci konkurenčni v tem »paradnem kurčenju«, se je začelo naseljevati kar v nacionalno paketno identiteto. Petru Prevcu je sedaj veliko laže – laže, kot je bilo Bogdanu Norčiču in Primožu Peterki … No, če ima »najdaljšega« – zopet mislimo na smučarski skok – Maja Vtič, pa je evforija zagatna … In ne očitajte mi sedaj seksizma!

Zgledovanje po moških, ki punce dela “fantinje”
V bistvu pa si Slovenija z vsem tem feminizmom, z Majo Vtič na čelu, »orlice« celo zasluži. V Sloveniji se je že v letu 1998 pojavila najstnica Tanja Volčjak iz Begunj, ki je že pri 15 letih preskočila 100-metrsko razdaljo – vzor ji je bil seveda brat. Zgledovanje po moških je načeloma tisto nezavedno vodilo in motivacijsko gibalo, ki punce dela »fantinje«; in nič zato, tako se pač svet vrti. Dobro pa je, da vemo, kako je mogoče – s psihoanalitičnimi očmi – gledati na ves ta športni oziroma skakalno-letalni kontekst, s kastracijskim kompleksom in »najdaljšim stoječim« (skokom/poletom).

Bomo prvo svetovno prvenstvo v poletih za ženske organizirali v Sloveniji?
To absurdno izenačevanje spolov, ki je ravno pri nas tako prisotno, bi prav lahko povzročilo, da bi prvo svetovno prvenstvo v poletih za ženske organizirali ravno pri nas v Planici. Namreč: veliko medijsko pozornost so pritegnile smučarske skakalke že sredi 90-ih let prejšnjega stoletja, ko so smučarski zanesenjaki – tisti, ki niso imeli svojih sinov, pač pa le hčere – začeli resno razmišljati o skokih (in poletih) v ženskih oziroma dekliških kategorijah.

Že leta 1997 je bilo v St. Moritzu dogovorjeno, da se bo organiziralo prvo neuradno svetovno prvenstvo v skokih za ženske. Napovedano je bilo, da bo na tem prvenstvu sodelovalo okrog 20 skakalk. V tem času je neka avstrijska skakalka kot predskakalka v smučarskih poletih poletela čez 160 metrov. Moški so imeli najdaljše polete (stoječe, pa tudi s padci/podrsi) takrat dolge tudi že čez 200 metrov.

Tudi šport je “kraljevska pot do nezavednega”
Freud je že v svoji prvi knjigi Interpretacija sanj – izdal jo je novembra 1899 – razlagal, da so stvari oziroma predmeti, ki se lahko daljšajo oziroma podaljšujejo, simbol moškega spolnega organa in njegovega temeljnega atributa: erekcije. Freud je za primer navajal bič, ki se podaljšuje – lahko bi tudi npr. pozavno (trombon) ali celo smučarske skoke … Tako kot imajo sanje svojo simbolno, torej latentno strukturo, ki jo moramo najprej dešifrirati, da bi vedeli, kaj v resnici sanje pomenijo, je podobno v budnosti. Le da smo za to resnico – Lacan bi rekel »realno realnost« – slepi.

Tako kot je žogarski gol simbol vagine – dajanje ozirom doseganje gola (ali pa koša) pa koitiranje, torej simulacija simbolnega spolnega akta – tako je tudi pri smučarskih skokih/poletih. Niso samo »sanje kraljevska pot do nezavednega«, pač pa je tukaj tudi umetnost ali pa šport. Kako je z letenjem po zraku – vsaj v sanjah –, pa nam je Freud tudi že razložil (letenje simbolizira seksualne oziroma erotične občutke).

Ženske obožujejo, če jih moški zasnubijo v “telemarku”
Vsa evforija – ne samo skakalčeva/letalčeva, pač pa kar vsesplošna, nacionalna – ima nezavedno jedro. V strogo teoretskem smislu je ta skakalna/letalna dolgost vezana na kastracijski kompleks, bolje rečeno bojazen. Moška kronična »premajhnost« je atribut pravilno doživetega Ojdipovega kompleksa, na katerega je vezan fenomen kastracije. Moški smo kastratibilni – vulgarno rečeno: da se nam »ga« odrezat in potem ga ni oziroma je vselej premajhen; in to svojo (infantilno) frustracijo moški vselej nadgradimo in jo sublimiramo na družbeno sprejemljiv način.

Nad moško dolgostjo pa niso navdušeni samo moški – ki se z nacionalnimi orli tudi identificirajo –, pač pa tudi ženske. Navdušene so, če moški z »najdaljšim stoječim« (pred njimi) tudi pokleknejo v »telemark«, jih zaročijo in jim v tem »telemarku« izročijo prstan. (Pa da ne boste mislili, da govorim zgolj retorično in da se hecam – v ozadju doskoka v telemark je namreč zelo konsistentna psihoanalitična logika.)

Mama Planica – velikanka ženskega spola
Na koncu naj izpostavimo še en paradoks: pri nas – ki kot nacija že tako slovimo po kompleksu (pre)majhnosti – je velikanka ženskega spola: (mama) Planica. V svetu ne bomo našli velikanke – torej skakalnice/letalnice –, ki bi bila moškega spola (Harrachov, Kulm, Oberstdorf, Vikersund, Lillehammer, Holmenkollen …). Paradoks je tudi ta, da to »mamino vulvo« planiški zanesenjaki, če ne že kar vsi mazohistični Slovenci, vsako leto poglabljamo, da nikoli ni dokončno zadovoljena z »najdaljšimi stoječimi« (skoki, poleti).

Toliko milijonov smo vgradili v to falično »mamo Planico«, da si »Prevca & Co« resnično zaslužimo. In narod naj pač sedaj uživa v nacionalnem prazniku. Zaslužimo si ga. In solze sreče naj tečejo, kljub temu da narod – niti skakalci/letalci sami – v resnici ne ve(do), od kod se napajajo vsi ti veličastni občutki, evforija, užitek in sreča. Kaj takega se lahko naredi samo še v kakšnem San Marinu ali Andori, morda na Japonskem. …/…/… Pa brez zamere.

Roman Vodeb