Mojstri ultimativne iluzije navidezne resničnosti

Jože Biščak

Tudi če niste ravno navdušeni nad čarodejstvom, ste najbrž že slišali za Davida Copperfielda. Najbolj priljubljeni ameriški mag, ki je zaradi televizijskih nastopov postal globalna pop ikona, je bil mojster iluzije. Tako je lebdel nad Velikim kanjonom, se sprehodil skozi Kitajski zid in pobegnil iz Alcatraza, toda njegov najbolj znani trik je bil, da je pred očmi gledalcev izginil Kip svobode. To je bila seveda iluzionistična prevara; kip je bil ves čas natanko tam, kjer je že od konca 19. stoletja, bistvo “čarovnije” pa je bilo, da je Copperfield z vrtečo se ploščadjo, na kateri so sedeli gledalci, pogled obrnil drugam.

Vam zveni znano? Niste se zmotili. Globoka država tranzicijske levice s pomočjo mainstream medijev ves čas pozornost državljanov preusmerja drugam. Najnovejši primer je, da nas prepričujejo, da v deželi na sončni strani Alp ni pomembnejše stvari, kot je preganjanje tako imenovanega sovražnega govora. Toliko okroglih miz, soočenj in razprav, kolikor jih je bilo v zadnjih tednih, ni bilo o nobeni drugi zadevi. In ljudje, enako kot gledalci na Copperfieldovi vrteči se ploščadi, se obračajo natanko tja, kamor želi leva vladajoča ideologija. A medtem se dogaja nešteto drugih stvari, ki bi morale biti deležne vsaj take pozornosti, kot jo ima lov na čarovnice Domna Savića, Borisa Vaseva, Tanje Fajon in drugih lutk, s katerimi iz ozadja upravlja globoka država, ki nam slika tako realnost, da je videti takšna, kot si želi.

Poglejte Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znano kot slabo banko. Z njo se nihče več ne ukvarja. Pa bi se moral. Njeno poslanstvo je (bilo), da davkoplačevalcem vrne čim več denarja, ki so ga namenili za sanacijo bank. In potem ugasne. A še kar deluje, po zamenjavi švedskega vodstva se je transformirala v socialistično družbo za upravljanje naložb, kjer je očitno prva prioriteta, da zadovolji potrebe “naših”. S hitrega ukrepanja in prodaje terjatev, da se čim prej vrne čim več sredstev v proračun, so prešli na gradualistično poslovanje, njen obstoj so podaljšali v naslednje desetletje. To je dovolj, da se počasi in prek mafijskih verig retajkunizirajo podjetja. Ob tem, da milijoni frčijo na vse strani, a vedno padejo v prave žepe; pa tukaj ne govorimo samo o odvetnikih in svetovalcih, ki služijo bajne denarje. In če se kje zatakne, se vedno najde državni organ, ki poskrbi za “pravo smer” denarnega toka.

Naši imajo vedno prav, zato si zaslužijo posle
Samo ozrite se na dogajanje v zvezi z graditvijo druge cevi karavanškega predora. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje Cengiz Insaat, ki je imelo med vsemi ponudniki največ izkušenj z graditvijo predorov in je ponudilo najnižjo ceno. A so se na izbor Darsa konec avgusta pritožili trije: Gorenjska gradbena družba, Euroasfalt in Kolektor CPG. In državna revizijska komisija jim je dala prav, saj naj Cengiz Insaat ne bi bil predložil vseh potrebnih dokazil, ki jih morajo imeti odgovorni vodje del na gradbiščih. Turki bi cev zgradili za 89,3 milijona evrov (brez DDV), cena drugega najcenejšega je presegala 100 milijonov evrov. Seveda je “naš”, “naši” pa vedno postavijo “pošteno” ceno, saj so pravi krvodajalci in humanitarci, mar ne? Kdo bi dvomil o njih? Če “naši” rečejo, da nekaj stane toliko, potem stane toliko in niti centa več ali manj. In če “naši” rečejo, da pri Turkih nekaj smrdi, potem smrdi. In pika. Medtem so Avstrijci na svoji strani Karavank že začeli z delom, zgodilo se bo, da bodo svoj del opravili, preden bodo “naši” na južni strani v zemljo zasadili prvo lopato. A zaradi tega se nihče ne razburja, pomembnejši od nekaj milijonov evrov je umetno ustvarjeni sovražni govor.

Foto: STA

Tudi razprava o minimalni plači, čeprav so ekonomski strokovnjaki in delodajalci opozarjali na škodljivost, je minila brez večjega razburjenja. Mainstram mediji so spremembam zakona celo ploskali. To, da je zakon v nasprotju z ustavo (svobodna podjetniška pobuda), ni pomembno. Če “naši” tako pravijo, “naši” pa so nad ustavo, bo že držalo. In nikomur ni bilo mar, da se je z odločitvijo, da se nekdo tretji meša v odnos med delodajalcem in delojemalcem ter določa, kakšna naj bo plača v gospodarstvu, tepta osebna ekonomska svoboda.

Pa saj veste, “naši” vedo vse in zmorejo vse. Dvignjeni so na raven sposobnosti Chucka Norrisa, ki je izgubil nedolžnost pred svojimi starši (beri: zapravimo, preden ustvarimo), vi ste gosti, ko pride k vam na obisk (beri: vse pripada nam), nedelja in sobota pa sta postala prosta dneva, potem ko je dva dni zapored zamudil v šolo (beri: delali bomo manj, zaslužimo več).

Jože Biščak