Skrajni levičarji, ki so ob petkih protestno kolesarili po Ljubljani, sedaj se pa včasih podajo še na kakšno drugo destinacijo, ne zamudijo nobene priložnosti za demonstriranje svoje prave nravi. Ko človek že pomisli, da v prostaštvu in agresivnosti ne morejo iti niže, vedno znova dokažejo, da to “znajo in zmorejo”.
Zato nas tudi nedavni incident na Kredarici, ko se je druščina na čelu s sindikalistično aktivistko Teo Jarc verbalno spravila na premierja Janeza Janšo in notranjega ministra Aleša Hojsa (še pred tem se je “spotoma” lotila obrambnega ministra Mateja Tonina), žal ne more več presenetiti. Ljudje, ki žvižgajo in kričijo, medtem ko na državni proslavi ob okrogli obletnici osamosvojitve poteka minuta molka v počastitev padlih v vojni za Slovenijo, so tega pač sposobni. Zmožni so na vsakem koraku nadlegovati tiste, ki jih smatrajo za svoje sovražnike, pa četudi je to v njihovem prostem času, na oddihu v gorah.
Pravzaprav je dobro, da so kolesarski protestniki svoj napad na predstavnika vlade dokumentirali in objavili. Tako so celotni slovenski javnosti na ogled postavili svoje manire – oziroma popolno odsotnost teh. Ena od osnov je, da se človeku, četudi gre za najvišjega predstavnika izvršne oblasti, pusti vsaj nekaj zasebnosti. Da se mu, po domače povedano, takrat, ko je na oddihu, da mir. Ne pa da se histerično vrešči nanj in skače po mizah okoli njega ter ga zasipa z abotnostmi. Ali se ti protestniki sploh zavedajo bizarnosti situacije, ko nadlegujejo premierja z obtožbami, da uničuje demokracijo, pa zaradi tega niso deležni nobenih sankcij? Tam, kjer gre dejansko za diktaturo, čaka takšne precej drugačna usoda. Takšno početje bi plačali s svojo svobodo, v najslabšem primeru celo s svojim življenjem.
Kdaj bo začel “kolesariat” nadlegovati svoje tarče na njihovih domovih?
Obnašanje samooklicanih “borcev za družbeno pravičnost”, kakršnemu smo priča že vse od nastopa tretje Janševe vlade, je izraz njihovega prepričanja ne samo v lasten prav, ampak tudi v lastno nedotakljivost. To, da lahko po mili volji nadlegujejo vsakogar, ki jim je na poti, štejejo za nekakšno dedno pravico. To je razumljivo, če vemo, kdo so njihovi kolovodje. Gre za sinove in hčere iz jedra nomenklature, se pravi za takšne, ki so od rojstva navajeni na privilegije. Vajeni so tega, da mora biti vselej po njihovo. Če pa jim kdaj ne gre vse po načrtih, so prepričani, da se jim dogajajo v nebo vpijoče krivice. To, da so – bodisi sami bodisi njihove družine – del oblastnih struktur, je zanje nekaj samoumevnega. Zato začnejo zganjati kraval vselej, ko se oblast zamenja in ko vlado sestavijo tisti, ki niso “njihovi”.
Sedaj lahko samo pričakujemo, kdaj bo začel “kolesariat” nadlegovati svoje tarče na njihovih domovih. Čakajte malo, ampak to se je v ne tako zelo oddaljeni preteklosti pri nas že dogajalo. Spomnimo se, v letih 2012 in 2013 so mariborski vstajniki tiste mestne svetnike, ki niso hoteli odstopiti, hodili nepovabljeno obiskovat in jim grozit na domu. S tem je bila meja sprejemljivega, kar zadeva javno izražanje stališč, jasno in nedvoumno presežena. In velika napaka organov pregona je bila, da tovrstnega drhaljenja niso v kali zatrli – z uporabo represivnih sredstev, če ne bi šlo drugače. Ta popustljivost se je nadaljevala tudi med kolesarskimi protesti. Na ta način jim je bila podeljena “licenca za nadlegovanje”.
Del levice je bil vendarle kritičen do tokratne “zasede pod Triglavom”. Tudi osrednji mediji so dogodku posvetili zelo malo pozornosti – sploh če to primerjamo s pompozno promocijo prejšnjih kolesarskih akcij. Vendar pa so ravno oni tisti, ki so iz meseca v mesec kurili tovrsten radikalizem. Zato je čas, da se soočijo z lastno (slabo) vestjo.
dr. Matevž Tomšič