Navadili smo se že, da glavnino slovenske multimedijske scene domala vsak tvit Janeza Janše – pa naj je nastal šele zdaj v vladni palači ali pa je bil spisan že prej v klopeh opozicije – tako silno razburi, da je razprava o njegovih čivkih postala tako rekoč obvezna predigra večernih informativnih oddaj. Po tovrstnem ogrevanju naj bi menda sledile kakšne resne informacije, vendar zaradi prehitrega izliva reklamnega bloka zanje običajno zmanjka časa. Pa kaj bi tisto? Glavno je, da se imamo fajn.
Po drugi strani pa ni mogoče prezreti, da ostajajo tviti Marjana Šarca domala neopaženi, kar je seveda diskriminatorno, če že ne kar nedemokratično. Že res, da so Šarčevi čivki – posebej odkar se je preselil v opozicijo – brez humorja in dolgočasni kot pozna večerja z Mirom Cerarjem. In res je tudi, da se mu s tviti morda ne zdi vredno posebej truditi, saj njegove nesmrtne domislice kamere rade prenašajo v živo. Tako je tudi prav, kajti znano je, da Šarca kamera ljubi, pa naj razpreda o tem, kako je »baba tko k’ šporget – sam da je! De b’ jo pa okol vleku, pa ni glih«, ali če razlaga vladno strategijo skakanja v bazen brez vode. Šarec je pač zvezdnik slovenske estrade v nasprotju z Janezom Janšo, ki ga uredniki »režejo« kar sredi nagovora državljanom samo zato, da podporniki opozicije antijanša ne bi pomrli od dolgega časa, če jih je že pred korono obvaroval.
Čeprav si – kot rečeno – ne moremo več predstavljati dnevnoinformativnih oddaj brez poročil o Janševih tvitih, seveda ne smemo pozabiti, kako skrajno nenavadno je, da Janša zapravlja svoj čas (no, vsaj del tega časa) za čivkanje, nad čimer se mnogi zgražajo. Vendar je po drugi strani to tudi srečna okoliščina. Kajti ta vlada čisto prehitro dela. Najprej je čez noč sprejela med levičarji osovražene ukrepe za zajezitev koronavirusa. Namesto da bi dovolila virusu pokositi vsaj toliko obolelih, da bi skeptiki lahko preračunali, ali se zaradi take gripice sploh splača ukrepati.
Po komaj dveh mesecih pa je vlada epidemijo že preklicala. Kako prehitro je to storila, je na tviterju lepo opisala Šarčeva Jerca, ki se drugače piše Korče: »Čez noč, dopisno. Tako to počne vlada, ki dela predvsem glede na občutek in brez razuma. Glede na to, da virus ni odšel je jasno, da so bili ukrepi vlade podrejeni drugim zadevam ter, da spet ni plana kako poskrbeti za ranljive skupine in se pripraviti na t. i. “drugi” val.« Vejice v citatu so očitno postavljene po občutku in niso popravljene, da občutek ne bi bil pokvarjen. Je pa škoda, da Jerca ni razložila, kaj bi morala storiti vlada, da bi »virus odšel«, namesto da je »ukrepe podrejala drugim zadevam«. Tak »know how« bi se po svetu prodajal za med.
Ampak zdaj je, kar je. Oziroma kar ni. Ker virus je še, epidemije pa ni. In je bolečina prejšnjega premierja, ki se mu skok v volilni bazen ni izšel, in dejstvo, da ljudstvo premalo ceni ukrepe, ki jih njegova vlada ni sprejela. Boli ga tudi nerazumevanje njegovega lika, ki je, in dela, ki ga ni. Da vsaj malo popravimo krivico, bodo naslednje vrstice posvečene enemu od njegovih zadnjih tvitov, ki ga je sestavil, potem ko je župan Radencev za krajši čas zaprl šolo in vrtec, dokler se ni potrdilo, da eden od staršev otrok ni okužen s koranavirusom. Šarec se je ob tem spomnil, kako je bilo pred dobrima dvema mesecema v Šmarju pri Jelšah, in užaljeno čivknil: »Ko je v Šmarju pri Jelšah župan zaprl šolo, je takratni minister Pikalo povedal, da je država edina pristojna za to. Bil je deležen pogroma. Ko danes ministrica Kustec pove enako, je seveda vse v redu. No ja … bo že.«
Krivica pa taka. No, res je, da je šolo v Šmarju pri Jelšah župan zaprl, potem ko je bila med zaposlenimi potrjena okužba in točno na dan, ko je bila v državi razglašena epidemija in smo trepetali, da se utegnejo okužbe širiti eksponentno. Župan Radencev pa je (zaradi pomanjkanja jasnih navodil) šolo zaprl v času, ko je ogroženost (vsaj začasno) zelo zmanjšana. Toliko Marjanu Šarcu v vednost. A bo?
Najbrž ne bo. A bomo že preživeli njegove tvite, čeprav pravi, da smo na dolgi rok vsi mrtvi.
Ko smo že pri šolah. Morda bi prejšnji premier in nekdanji župan kamniške občine raje kakšenkrat kaj čivknil o tako želeni novi šoli Frana Albrehta v Kamniku, ki pa za zdaj obstaja samo na načrtih. A tudi za te je šlo veliko denarja. A ga tudi ni več.
Zlata Krašovec