Ugrabljeni protesti

Ivan Šokić

Te dni je nemogoče ne govoriti o protestih. Protesti tu, protesti tam, protesti kamorkoli se lahko dam. Nekje protestirajo, drugje razgrajajo. Osredotočili se bomo na slednje. Ko so se lani v Hongkongu začeli protesti proti sprejetju zakona, ki bi omogočil izročitev kriminalcev nazaj na celino, so prebivalci Hongkonga vzrojili. Videli smo ogorčene prebivalce, ki so protestirali in se sklicevali na poseben status njihove državice v državi. “Avtonomija!” je bilo slišati vzklike. “Ena država, dva sistema!” so ponavljali, kot da bi lahko njihovi obupani klici Kitajski preprečili, da Hongkong spremeni nazaj v dejanski del Kitajske, in ne zgolj njen slepič. In potem so Hongkongu ukradli proteste. Čez noč so se pojavili transparenti o demokraciji in svobodi govora ter potreba po razbijanju, uničevanju in preganjanju vsega in vsakogar, za kogar se je samo sumilo, da je bolj kot Hongkongu zvest Kitajski.

Tega ne pišem zato, ker bi mi bila kitajska komunistična partija pri srcu. Gre zgolj za opažanje. Dejstvo je, da želi Kitajska konsolidacijo Hongkonga. Dejstvo je tudi, da so Kitajci s celine in Kitajci v Hongkongu po sto letih življenja v dveh različnih državah dva različna naroda. Podoben primer je Nemčija, tam je en narod bil razdeljen zgolj 45 let. Če so nekoč bili vsi Nemci, je razlika med Vzhodnimi in Zahodnimi še po 30 letih nepremostljiva. A samozaslepljeni ob tem vztrajajo, da je raznolikost moč. Res je, več kot je pestrosti in raznolikosti, bolj oborožena mora biti policija.

Preberite še: Vse na naš račun

 Usoda Hongkonga je tragična, a pričakovana. Nekoč biser in zgled, mali azijski tiger bo zaradi ugrabljenih protestov sistematično osiromašen, odtegnjen in povožen, dokler ne bo ponovno uboga ribiška vasica, kar je včasih bil. Hongkong bo primer, iz katerega se bodo lahko ostali na Kitajskem učili, kaj se zgodi z neposlušnimi.

A to ni edina zgodba o ugrabljenih protestih. Take imajo te dni tudi v ZDA. Smrt Georgea Floyda je bila zgolj priročen izgovor. Spet protesti na račun kriminalca. Organizacija protestov sama po sebi kaže, da je kaj takega nemogoče doseči, če bi bili protesti samorasli. Stanje je komplicirano. Po mestih se pojavljajo priročno postavljeni kupi opek, ki jih črnci z veseljem lučajo v policijo. Po mestih se uničuje, požiga, pobija, pretepa, posiljuje v imenu odprave rasizma. Kjer izgredniki sami ne naredijo dovolj uničenja, pomaga Antifa. Zahvaljujoč internetu so na spletu dostopni posnetki ljudi, ki pripravljajo kupe opek na vnaprej določenih mestih, organiziranih skupin, ki trgajo lesene deske, s katerimi so bile zabarikadirane trgovine v New Yorku, da bi potem lahko črnci drli not in nakradli, kar se nakrasti da. A najbolj presunljivi so posnetki, na katerih se od belcev pričakuje, da bodo pred črncem padli na kolena in prosili odpuščanja za neke namišljene krivice, ki naj bi se mu zgodile v zadnjih 400 letih. 

Belci na posnetkih brez trohice odlašanja padajo na kolena. Programiranje je uspelo. Indoktrinacija skozi leta in leta popkulture, medijskega bombardiranja in navsezadnje šolskega sistema je belcem v ZDA vtepla v glavo, da so inherentno rasisti, ker so beli. Vsi drugi so lahko ponosni na to, da so črni, rumeni, zeleni ali rdeči, to je celo zaželjeno. Biti ponosen, da si bel, pa je v našem krasnem norem svetu smrtni greh.

Novodobni fašisti bodo antifašisti, pravi rek, ki ga pogosto pripisujejo Winstonu Churchillu. Z vse bolj javnim delovanjem Antife to vedno bolj drži. Za Antifo fašisti niso “zgolj” neonacisti. Če verjamete, da je zahodno tradicijo vredno spoštovati in ščititi, ali zagovarjate pravico do drugačnega mnenja ter vladavino prava, ste fašist.

“Vzhod, Zahod, vsakdo brani svoje, a jaz ne smem tistega, kar je moje od vekomaj, moj edini svet. In samo zato sem za njih fašist …” prepeva hrvaški pevec Marko Perković Thompson. “Domoljubje so razglasili za fašizem, tako brani njihov komunizem ta prozorna demagogija.” 

Fašist je dandanes beseda brez pomena, ki jo levica rabi kot izraz za heretika. Vse, kar odstopa od njihove morilske ideologije, je fašizem. Vse, kar sami počnejo, ko požigajo, uničujejo, ropajo, pobijajo, vandalizirajo, napadajo in kličejo k pomoru več kot dvesto tisoč ljudi v Sloveniji, pa je dobro in pravično. Čas je, da se pripravimo na vihar.

Ivan Šokić