Ta prispevek ima nenavaden naslov. Razumeli ga boste le v primeru, če preberete še članek Luke Tetičkoviča z naslovom “Vsi poslanci SDS podpišejo bianko odstopne izjave”, ki je bil objavljen na spletnem portalu “Svet 24” 08.01.2020 in prispevek Blaža Petkoviča z naslovom “(Ne)svobodni mandat predstavnika ljudstva: Kakšno pogodbo morajo podpisati poslanci SDS?”, ki je bil objavljen v Večeru 11.01.2020. V pričujočem članku gre seveda za parafriziranje naslovov prispevkov obeh omenjenih novinarjev.
Uvodoma moram pojasniti nekaj stvari: Oba novinarska prispevka sta po mojem prepričanju “piškotarska”, oba sta v funkciji zadovoljevanja potreb lastnikov obeh medijev in ne v funkciji objektivnega poročanja. Nobenega novinarja osebno ne poznam, a vendar sklepam, da je Tetičkovič mlajši in manj izkušen, Petkovič pa starejši in bolj izkušen. Google celo pove, da je slednji asistent na FDV. Stopnja “piškotarstva” in nekompetentnosti pa je obratna: prispevek Petkoviča je veliko slabši in neobjektiven v navajanju podatkov, kot je prispevek Tetičkoviča. Toda, pojdimo po vrsti in se najprej posvetimo podatkom v prispevku Tetičkoviča.
Zapis Tetičkoviča
Sam sem bil trikrat izvoljen za poslanca SDS in sem seveda vse dokumente, ki jih omenja Tetičkovič, tudi podpisal, zato vem iz prve roke, kaj je res in kaj ne. Tetičkovič zapiše takole: “Poslanci SDS ne morejo biti zastopniki vsega ljudstva, saj so popolnoma vezani na navodila stranke, ki jih drži v šahu s pogodbami in bianko odstopnimi izjavami”. Tetičkovič preprosto zapiše nekaj, kar v praksi seveda ni res. Pri tem se ne vpraša, kakšne pogodbe podpisujejo kandidati za poslance drugih političnih strank. Pogodba, ki sem jo podpisal s SDS, me kot poslanca pri glasovanjih v DZ nikoli in nikdar ni omejevala. Redko, a vendarle, sem ob posameznih vprašanjih glasoval tudi drugače, kot je glasovala poslanska skupina SDS. Zapis Tetičkoviča je torej nič drugega kot njegova vrednostna sodba o nečem, kar sam nikoli ni preizkusil na lastni koži, kot sem preizkusil sam.
Čista “piškotarska” laž je tudi tale zapis Tetičkoviča: “Predsednik SDS Janez Janša svoje kandidate za poslance postroji v vrsto, nakar morajo eden za drugim podpisati pogodbe in bianko odstopne izjave”. Štirikrat sem kandidiral za poslanca in nikoli nisem stal v nobeni vrsti in po diktatu Janeza Janše, nikoli nisem podpisoval nobene pogodbe in nobene odstopne izjave. Vse dokumente, ki naj bi jih podpisal, sem prejel po pošti na dom in moja svobodna volja je bila, kaj bom in česa ne bom podpisal. To seveda ni bil le moj privilegij, ampak so pod enakimi pogoji dokumente podpisovali vsi drugi kandidati za poslance.
Zapis Petkoviča
Kot sem že zapisal je stopnja “piškotarstva” v zapisu novinarja Blaža Petkoviča na žalost še veliko večja, kot je v primeru novinarja Tetičkoviča. Osnovni standardi novinarskega dela so jasni kot beli dan. Novinar mora določen problem opisati nepristransko in uravnoteženo. Petkovič pa je že uvodoma kršil ta pravila. Svoj zapis je gradil na izjavah propadlega politika LDS in Zares Gregorja Golobiča, kar v osnovi ni problematično, če bi njegove izjave uravnotežil z izjavami nekoga iz nasprotnega političnega pola. Mimogrede, lahko bi poklical tudi mene, pa se to ni zgodilo. Kot drugega sogovornika pa si je izbral ustavnega pravnika Sašo Zagorca, ki je poznan po svojih levih političnih stališčih. Če bi nasproti njemu dodal še stališča kakšnega drugega ustavnega pravnika, na primer Jurija Toplaka, bi bila situacija uravnotežena. Če bi Petkovič za mnenje povprašal še Francija Matoza, ki sicer zastopa SDS, in recimo še Lucijo Ušaj, ki kot vemo kritizira SDS, bi svoje delo opravil v skladu s standardi novinarskega dela, saj bi vprašanje, ki ga je v tekstu obravnaval, osvetlil z res različnih zornih kotov.
Splošno o političnih strankah in poslanskih kandidaturah
V Sloveniji imamo na eni strani stare in etablirane politične stranke, kakršne so SDS, NSi, SLS in SD. Na drugi strani imamo tako imenovane politične stranke za enkratno uporabo, takšne so ZARES, SMC, LMŠ, SAB. Imamo pa tudi politične stranke za splošno in praktično uporabo, taki sta DESUS in SNS. Zakaj pišem o tem? Zato, ker želim pojasniti stanje o tako imenovanih “pogodbah”, kjer gre lahko tudi za statute političnih strank ali celo nepisana pravila in dogovore.
Notranjo organizacijo, delovanje in pravila vsake politične stranke več ali manj določajo javno objavljeni akti posameznih političnih strank. Nekatere podatke, kot je, na primer, število članov politične stranke, višina članarine, pa večina političnih strank preprosto skriva. Za SDS to ne velja, saj pogosto objavlja tako število svojih članov, javno znan pa je tudi podatek o višini članarine, ki jo plačajo vsi člani, lahko pa so članarine tudi oproščeni. Javno znan je tudi podatek o višini funkcionarske članarine, ta je v višini pet odstotkov od plače, kar velja tudi za poslance in tudi 50 odstotkov od prve plače funkcionarja. In kaj je s tem narobe? Nič. Za primer poglejmo najprej statut stranke Levica, ki v četrtem odstavku 13. člena določa, da funkcionarska članarina ne more znašati manj kot 10 odstotkov plače funkcionarja (torej tudi poslanca).
Statuti drugih strank
Tudi Statut SD določa nekaj podobnega. Ta sicer govori o članarini, ki jo morajo plačevati člani in funkcionarji, njeno višino pa prepušča pravilniku, ki ga stranka seveda ni javno objavila. Njihov statut v 54. členu prav tako opredeljuje obveznosti njihovih ministrov, ki pred nastopom ministrske funkcije s stranko sklenejo posebno pogodbo. Naj dodam, da statut nakazuje le obveznosti članov, ki pa so očitno podrobneje opredeljene v pogodbi. Med obveznostmi članov je seveda prepoved, da bi zapustili SD, dokler so njihovi ministri. Pa še kakšna takšna “cvetka” bi se našla. Sodeč po poročanju Dela z dne 05. 08. 2015 v prispevku z naslovom “Najdražje je članstvo v SMC, najcenejši je DESUS”, pa je stanje v NSi povsem enako kot v SDS, tudi njihovi funkcionarji naj bi plačevali 5 odstotkov od plače. Ta prispevek bi bil predolg, če bi analiziral še stanje v drugih političnih strankah, ne zdi pa se mi vredno analizirati stanja v tako imenovanih političnih strankah za enkratno uporabo.
Za zaključek
Pisanji Luke Tetičkoviča in Blaža Petkoviča z vidika novinarskih standardov, lahko mirno prištejemo v kategorijo nekorektnega in neobjektivnega poročanja ali kot sem zapisal “piškotarskega” poročanja. Kriterije za “piškotarsko” novinarstvo je postavil Blaž Vodopivec leta 2014 v Financah, točneje v prispevku z naslovom: “Levo. Priden. Piškotek”. Članek si preberite na https://www.finance.si/8811363/Levo-Priden-Piskotek. Ker gre za koristno branje, Vodopivčev prispevek priporočam v branje tudi Luki Tetičkoviču in Blažu Petkoviču.
Naj se ob zaključku vrnem k naslovu tega prispevka: “Vsi novinarji Sveta24 podpišejo bianko odstopne izjave” – “(Ne)svobodni novinarji Večera: Kakšno pogodbo morajo podpisati z lastniki Večera”? V skladu s kriteriji,ki sta jih za svoja članka uporabila Tetičkovičin Petkovič, se lahko mirne duše vprašam, ali vsi novinarji časopisa Svet24 ob zaposlitvi podpišejo izjavo o odpovedi pogodbe o delu, če ne bodo pisali po naročilih lastnikov? Prav tako se lahko vprašam, ali so novinarji Večera pri svojem pisanju nesvobodni, ter kakšna je njihova pogodba o zaposlitvi, če pišejo tako kot pišejo? Morda pa novinarja obeh omenjenih časopisov niti ne potrebujeta dodatne pogodbe, saj je za objavo njunega članka dovolj že to, da se zelo enostransko, predvsem škodljivo, poroča o SDS.
dr. Vinko Gorenak