Za Evropo, a proti Združenim državam Evrope

Aleksander Rant. (Foto: Anja Geč)

Bolj ko se bližajo evropske volitve, bolj se v ospredje sili vprašanje, kakšna bo Evropa prihodnosti. Soočeni smo s tremi koncepti, od katerih sta dva zelo privlačna, eden pa je za večino Evropejcev preživet. Preživetemu sistemu se reče zdajšnje stanje, status quo z nekaj popravki. Ta koncept zagovarjajo predvsem sredinski politiki, češ da je Evropa na dobri poti, le nekatere ključne probleme je treba rešiti, nekatere ključne pomanjkljivosti odpraviti. To drži, a vprašanje ostaja, ali je mogoče Evropo reformirati znotraj zdajšnjega okvira, znotraj birokracije, ki vlada v Bruslju.

Drugi koncept, ki ga zagovarjajo blagi evroskeptiki in suverenisti, je vrnitev k večkulturni, večnacionalni Evropi. Evropi, ki bo Evropa narodov, utemeljena na prostovoljnem sodelovanju držav članic. Dobra plat tega koncepta je, da tako močno omejimo moč bruseljske birokracije in državam članicam vrnemo veliko mero suverenosti. Vsaka država naj bi suvereno vladala na svojem ozemlju, skupne zadeve pa bi reševali le s privolitvijo vseh držav članic. Slaba plat tega koncepta so razcepljenost Evrope, gospodarska slabitev celote in potencialna nevarnost izbruha starih konfliktov, ki so vodili v obe svetovni vojni.

Socialisti pa nam ponujajo tretji, utopični koncept. Koncept Združenih držav Evrope, kjer bi Bruselj postal glavno mesto Evrope, nove države, članice, pa bi igrale le vlogo regionalnih oblasti. Zvezne republike bi imele določeno mero avtonomije, a bi morale v vsem poslušati Bruselj. Takšna ureditev prinaša centralizacijo Evrope. Zagovorniki te ideje trdijo, da bi tako zmanjševali neenakost med severom in jugom, za ljudi “dobre” politike, ki bi jih sprejemali v Bruslju, pa bi morale upoštevati in izvajati vse države članice oziroma zvezne države.

Oba koncepta imata velike pomanjkljivosti. Suverenistični koncept vrača oblast v roke državam članicam, a ustvarja tudi prostor, v katerem lahko izbruhnejo spori med različnimi državami in bloki držav. Socialistični federalni koncept pa gradi nekakšno Sovjetsko zvezo Evrope, za kar že iz zgodovine vemo, da ne deluje. Vse centralizirane večkulturne in multinacionalne tvorbe so razpadle ne glede na sistem, ki je vladal. V krvi je razpadla Jugoslavija, prav tako Sovjetska zveza, prav tako Avstro-Ogrska. Evropa je kontinent nacij in narodov, zato federalni sistem ne more delovati.

Ob vseh potencialnih konfliktih, ki lahko nastanejo pri teh dveh sistemih, se moramo vprašati, ali ni res najboljša reforma obstoječega sistema. Evropska unija je tvorba sui generis, ki vsebuje elemente suverenizma, federalizma in centralizma. Je mešanica konceptov združevanja in kot taka deluje, saj članice nimajo razlogov za medsebojne spore. Kam nas lahko pripeljeta centralizacija in federalizacija, dobro kažejo dvojni standardi pri kaznovanju držav članic. Madžarska in Poljska sta tarči evropskih levičarjev in bruseljskih birokratov le zato, ker ne sledita levičarskemu konceptu multikulturalizma. Tu se Evropska unija mirno vtika v notranje zadeve držav članic. V primeru Katalonije pa je bila uradna dikcija, da je to notranja zadeva Španije. Prav tako centralizacija moči v eni državi članici prinaša veliko slabih posledic. Naj kot primer izpostavim Nemčijo, ki je unilateralno razglasila, da schengenski in dublinski sporazum ne veljata, in odprla meje Evrope. Migrantska kriza, kot jo zdaj doživljamo, je plod Nemčije ob pomoči globalistov.

Evropski parlament v Bruslju (Foto: iStock)

Velike države, ki so pod vplivom socialistične ideologije, želijo centralizirano Evropo, saj bodo same pobrale levji delež političnega vpliva. Manjše članice pa se s suverenizmom zoperstavljajo takšni zlorabi skupne Evrope v korist velikih držav. Dejstvo je, da moramo, če želimo še naprej živeti v miru, reformirati Evropsko unijo na način, da bodo države članice imele enakopraven status. Skupni naj ostanejo gospodarski, finančni, pravni in zunanjeobrambni sektorji, vse drugo pa naj Evropa prepusti državam članicam. Notranja politika, socialna politika, kultura, tradicija, zgodovina in spomin, obramba, vrednote − to morajo države urejati same.

Naj sklenem. Evropo potrebujemo, da prepreči vnovični konflikt med evropskimi narodi; da spodbuja gospodarsko sodelovanje in krepi enotni trg; da varuje zunanje meje in preprečuje ilegalne migracije. Ne potrebujemo je za to, da nam bo Bruselj vsiljeval multikulturno agendo in LGBT; ne potrebujemo je za to, da uvaja teorijo spola; ne potrebujemo je za to, da nam bo govorila, da ne smemo biti ponosni na to, da smo Slovenci. Evropska unija da, a le za mir, blaginjo in preprečevanje konfliktov. Vse drugo znamo sami.

Aleksander Rant