Bil je to pravi mali kulturni šok. Predsednica Estonije Kersti Kaljulaid bi lahko odgovorila diplomatsko, a njen odgovor je bil jasen in politično nekorekten: “Ne, Sovjetska zveza nas je okupirala. Nismo se ji prostovoljno pridružili. Bila je okupacija.” Novinar TV Slovenija Igor E. Bergant je namreč pri vprašanju, kako je mogoče, da je mala baltska država postala vodilna digitalna sila v Evropi, omenil, da je bila ta del Sovjetske zveze. Boljši primer desetletja vsiljevane partijske mitologije bi težko našli: na eni strani novinar kot proizvod indoktriniranega izobraževalnega sistema, ki se ni otresel zgodb o “blagodejnih” učinkih okupatorskega socializma, na drugi strani predsednica države, ki se je v začetku 90. let resnično osvobodila in z ostrimi rezi prekinila s socializmom.
Slovenija in Estonija sta si (bili) v marsičem podobni, med drugo svetovno vojno in po njej sta doživljali podobno usodo. Obe sta bili okupirani, v obeh državah so komunisti najprej pobili večino meščanske inteligence, industrialcev in podjetnikov, preostanek pa poslali na prevzgojo (v Sloveniji na Goli otok, v Estoniji v Sibirijo), v obeh državah so vojaško oblast imeli v rokah tujci (v Sloveniji Srbi, v Estoniji Rusi), vladala je komunistična diktatura, razvoj držav je zastal za pol stoletja. Po padcu berlinskega zidu sta se državi, ki ju loči 2.000 kilometrov, osamosvojili (Slovenija junija 1991, Estonija dva meseca pozneje), nato sta se njuni poti razšli. Slovenija se je odločila za gradualistični tranzicijski pristop v tržno gospodarstvo, nikoli se ni otresla socialistične miselnosti in ikonografije, na drugi strani je Estonija takoj začela z reformami, čez noč je prekinila s socializmom, ki v tej baltski državi danes velja za najslabši mogoči sistem.
Estonija je primer države, od katere bi se lahko Slovenija marsičesa naučila, a se (očitno) ne bo (nikoli). Čeprav je svojo samostojno pot začela kot bistveno revnejša država (BDP na prebivalca je bil več kot še enkrat manjši kot v Sloveniji), kjer je brezposelnost presegala 20 odstotkov, je danes deželi na sončni strani Alp tik za petami. Logično. Po dveh začasnih ministrskih predsednikih je premiersko žezlo leta 1992 dobil v roke Mart Laar, ki se je navduševal nad Friedrichom Hayekom in utemeljiteljem čikaške šole Miltonom Friedmanom. Začeli so se obsežna privatizacija, reforme pokojninskega, zdravstvenega, šolskega in davčnega sistema ter trga dela, predvsem pa zavezanost prostemu trgu. Rezultat je na dlani.
Država z eno najnižjih državnih potrošenj in davčnih obremenitev
Estonija se danes uvršča na najvišja mesta po ekonomski svobodi, je ena najhitreje rastočih tranzicijskih držav, blaginja njenih državljanov hitro raste, v zadnjih dvajsetih letih je domači bruto proizvod povečala za skoraj 600 odstotkov (Slovenija za okoli 130 odstotkov). To je država, ki ima ene najnižjih državnih potrošenj in davčnih obremenitev, neguje načela proste trgovine, spoštuje zasebno lastnino, odprta je za tuje naložbe, državnega intervencionizma skorajda ni. Hkrati je Estonija država, ki je naklonjena tehnološkemu napredku, danes velja za najbolj digitalizirano državo (99 odstotkov javnih storitev lahko opraviš prek spleta). To sploh ne preseneča, saj se v njihovem (elitističnem) izobraževalnem sistemu sedemletniki učijo pisati računalniške programe, zato ni čudno, da so napisali marsikatero danes globalno kodo, denimo za Skype.
Estonci v času krize ubrali boljšo taktiko v boju proti brezposelnosti kot Slovenija
Razlika v miselnosti med Estonijo in Slovenijo je najbolj prišla do izraza ob globalni finančni krizi pred dobrim desetletjem. Pahorjeva vlada je posegla po keynesijanskih intervencijah in državo krepko zadolžila, Estonija je krizo prepustila tržnim zakonitostim, kar se je najbolj pokazalo na trgu dela. Ob nastopu krize leta 2008 je bila stopnja brezposelnosti v obeh državah nekaj več kot 4-odstotna. Ljudje so izgubljali delo, podjetja so propadala. Slovenija je krizo blažila s socialnimi subvencijami in z dodatnim zaposlovanjem v javnem sektorju, Estonija je prebivalce in podjetja prepustila lastni iznajdljivosti. Rezultat je bil, da je bila brezposelnost marca 2010 v Estoniji 19,3-odstotna, v Sloveniji 6,9-odstotna. To pa je bila točka preloma: če je v Sloveniji brezposelnost še naraščala, so si Estonci opomogli, brezposelnost se je hitro zmanjševala in septembra 2012 je bila že manjša kot v Sloveniji. Danes je brezposelnost v obeh državah na približno enaki ravni, a posledice so drugačne, saj je denimo slovenski državni dolg prek 70 odstotkov BDP, estonski pa okoli osem odstotkov.
Jože Biščak