fbpx

Le kdo bi vedel, kaj nam letos utegnejo prinesti marčne ide?

Foto: Pixabay

Otrok je podedoval najem tržnice Romford blizu Londona. Ker je bil dedič mladoleten, so upravljanje z njegovim premoženjem (vključno s to najemno pravico) zaupali gospodu Sanfordu. S potekom najemnega razmerja je dal lastnik tržnice jasno vedeti, da najema z mladoletnikom ne želi podaljšati. Hkrati je pripomnil, da je zaradi dosedanjih dobrih izkušenj tržnico pripravljen oddati v najem njegovemu skrbniku.

Gospod Sanford je po premisleku sprejel ponudbo in tako sam postal najemnik priljubljene tržnice. Ko je otrok (sedaj že gospod Keech) postal polnoleten, je tožil svojega nekdanjega skrbnika za ustvarjen dobiček v prepričanju, da je bil zanj neupravičeno prikrajšan.

Spor Keech proti Stanfordu je, čeprav sega v davno leto 1726, postavil temelje odgovornosti skrbnikov ter posledično opredelil fiduciarne odgovornosti direktorjev in članov upravnih odborov podjetij. Sodnik Lord Chancellor King je odločil v korist tožnika z besedami: “… v konkretnem primeru najbrž ne moremo govoriti o goljufiji, vendar gospod Sanford zaradi konflikta interesov, ki je nastal med njegovim skrbniškim razmerjem in novonastalo poslovno priložnostjo, ni imel pravice sprejeti ponujenega najema.”

Naloga ni bila izpeljana v danih okvirjih
Povedano drugače, naloga, dana gospodu Sanfordu, je bila jasna – skrbeti za interese mladoletnega otroka. Namesto da bi jo izpeljal v danih okvirih, jih je prestopil. Privilegirane informacije, ki jih je pridobil v okviru zaupnega razmerja, je s sprejemom najema uporabil v lastno korist. Sodbo je potrebno umestiti v širši kontekst dogajanja v Angliji v začetku 18. stoletja, saj sovpada s časom, ko so številni investitorji izgubili ves vložen denar v propadlo korporacijo South Seas. Verjetno tudi zato pride do oblikovanja zgodovinsko pomembnega stališča:  “… kakršnokoli odstopanje od stroge interpretacije fiduciranih odgovornosti na široko odpira vrata za osebno okoriščanje odgovornih oseb.” Presenetljivo preprosto, a hkrati natančno določena razmejitev. Še zlasti, če pomislimo, da je nastala v začetku 18. stoletja.

Fiducia je latinski izraz za zaupanje. Ponazarja tudi osebo (fizično ali pravno), ki ji je dana pristojnost (moč) in dolžnost, da deluje v izključnem interesu drugega, skladno z načeli strokovnosti, zaupnosti, dobre vere in iskrenosti.

Najbolj tipični primeri fiduciarne odgovornosti so na primer razmerja med družbami za upravljanje in investitorji v sklade, ki jih te upravljajo. Ali pa med pokojninsko družbo in zavarovanci, ki vplačujejo pokojninsko zavarovanje. Enako velja za banke, zavarovalnice, hranilnice, borzno posredniške hiše in druge finančne institucije, katerih poslovni model temelji na upravljanju finančnih sredstev tretjih oseb. Med fiduciarna razmerja štejemo tudi upravljanje z nepremičninami. Ne nazadnje in morda najbolj nazorno bi moral enak kriterij veljati za odgovornost upravljalcev državnega premoženja do lastnih državljanov.

Pretežen del slovenske tranzicije bi lahko opisali kot …
Zaradi raznolikosti razmerij in vsakokratnih okoliščin je fiduciarne odgovornosti nemogoče našteti v zakonu in so prepuščene vsakokratni presoji sodišča, seveda v maniri anglo-saškega pravnega koncepta. Prav tako se v primeru kršitev primarno ne zasleduje kazenskih, temveč odškodninske sankcije, saj je namen zaščititi lastnika in mu povrniti nastalo škodo!

Pretežen del slovenske tranzicije bi lahko opisali kot obdobje organiziranega in institucionaliziranega posmeha vsemu doslej povedanemu. Proces, ki je imel ob vseh kritičnih prelomnicah jasno izraženo politično podporo, se je začel z manipulacijo in ogoljufanjem delničarjev privatizacijskih skladov. Nadaljeval se je s transformacijo pooblaščenih investicijskih družb v zasebne holdinge, skrajno neokusno izpeljano v režiji njihovih, do takratnih skrbnikov (lastnikov družb za upravljanje). Identični vzorci in igralci se ob pomenljivem molku regulatorja v nadaljevanju ponovijo večkrat – pokojninske družbe, vzajemni skladi, skladi tveganega kapitala …

Vrhove počasi zavzemajo inovativni podjetniki
Slovenci znamo intuitivno ločiti med uspešnim podjetnikom, ki je premoženje ustvaril s prodajo svojih produktov ali storitev na trgu, in tistim, ki je obogatel s sodelovanjem pri prerazporejanju bogastva, ki so ga ustvarili drugi. Tudi pogled na lestvice najuspešnejših kaže pozitiven trend. Vrhove počasi zavzemajo inovativni podjetniki, ki rastejo s prebojem na mednarodne trge, od njih pa se počasi, a zanesljivo poslavljajo podjetniki z oportunistično tranzicijskim ali političnim poreklom. Po vsej verjetnosti zato, ker način pridobitve premoženja v veliki meri botruje načinu njegovega kasnejšega upravljanja.

Eden od najbolj zanesljivih izhodov iz gospodarske slepe ulice in počasni graditvi zaupanja vodi preko razbitja še zadnje od utrdb ekonomske preteklosti in/ali omrežja, ki jo obvladuje. Prave fiduciarne bakanalije se namreč še vedno dogajajo na področju upravljanja z državnim premoženjem. Davkoplačevalske dokapitalizacije državnih bank – medtem ko v vrtincu slabih kreditov in izmišljenih storitev na leto ponikne vsaj pol milijarde evrov – so le vrh ledene gore in “modrega” upravljanja z njim. Le kdo bi vedel, kaj nam letos utegnejo prinesti marčne ide?

Edvard Ofentavšek