Ne vem, ali ste, dragi bralci in bralke, že opazili, da mi, Slovenci, živimo v raju. Odkar je Robert Golob postal predsednik vlade, ni več problemov, so samo rešitve. Ni več trpljenja, ampak smo upanje in pričakovanje. Ples na ulicah. V trenutku, ko se je iz vladne palače poslovil Janez Janša, so se poslovili tudi problemi. Nič več nas ne skrbi vojna v Ukrajini, nič več zdravstvo, nič več cene bencina, plina in prehranskih izdelkov. Vse je lepo, ptički žvrgolijo, sonce sije, bližajo se počitnice. To je slika, ki jo slikajo večinski mediji. Mediji, ki se razglašajo za neodvisne, v resnici pa je njihova edina naloga pranje možganov. Resničnost je povsem drugačna.
Minister za zdravje se je hvalil, da bo do srede vložil v državni zbor interventni zakon, ki bo rešil vse probleme zdravstva. In to do tiste srede, 8. junija, ki je že krepko mimo. Mediji so pisali, da je novi minister Superman, nadsposoben, hiter, učinkovit. In nato je prišla tista sreda, ko se bo vse uredilo. O interventnem zakonu ne duha ne sluha, mediji pa v bran ministru. Češ, zdravstvo je težko področje, ne sme se muditi pri iskanju rešitev. In se ne mudi. Predsednik vlade je sedaj postavil drugi arbitrarni rok – 15. julij. Do takrat pa bo res vse urejeno, trdi Golob. Seveda ne bo. A dokler imamo medije, ki na vse kriplje branijo vladajoče, lahko ti govorijo in delajo, kar hočejo. Ljudem se na televiziji, radiu in v tiskanih medijih pove, da vladajoči niso tako mislili in da že delajo na tem, da bo bolje.
Gre za tipično partijsko propagando, za tipičen komunistični agitprop, katerega središčna gonilna fraza je: Jutri bo bolje! Za vse, seveda, ne le za peščico na oblasti. Problem je v tem, da se ne bo zgodilo nič. Ko bodo potekli ukrepi prejšnje, Janševe vlade, bomo prepuščeni prostemu teku. Kar bo, pa bo. To smo videli že v obdobju finančne krize leta 2009, ko je vlada Boruta Pahorja (SD, Zares, LDS, DeSUS) dvignila roke in dopustila katastrofo. Največ brezposelnih v zgodovini Slovenije, zaplembe hiš, stanovanj, samomori. In kaj so nam takrat povedali mediji? So nam povedali, da je Pahorjeva vlada nesposobna? So nam nalili čistega vina? Ah, kje pa! Dejali so, da je za vse težave kriv, morda uganete, Janez Janša in njegova vlada 2004–2008. Zakaj? Ker so ljudje živeli dobro, bili zaposleni, služili svoj denar, plačevali davke, si privoščili dopust, odpirali podjetja. Zato! Ker komunisti potrebujejo reven narod, da mu lahko delijo drobtinice. Mediji pa kot dobro plačana podaljšana roka politike le izvršujejo svoje naloge zavajanja ljudi.
Ljudje so na volitvah izvolili političnega analfabeta, ki s svojimi razredčenimi kodri osvaja srca Slovenk in Slovencev. In to je tudi vse. Robert Golob je dejal, da je zdaj čas, da poprimejo za delo. Najprej so zamenjali vse, kar se je zamenjati dalo, tudi direktorja Urada RS za preprečevanje pranja denarja. Nato so prelomili obljubo “civilni družbi”, da bodo odpravili “Janševe” ukrepe, še preden sestavijo vlado. Nato so prelomili obljubo, da bomo pred 10 dnevi dobili interventni zakon za zdravstvo. Nato so prelomili obljubo, da bodo kadrovali samo strokovnjake (Šarec, Bratuškova, Maljevac, Mesec itd.). Nato so prelomili obljubo, da bodo ljudem pomagali takoj. Nato so ustanovili komisije in odbore, ki bodo iskali rešitve in delali analize. Torej. Do sedaj, kljub strašenju medijev, kaj bo, vladajoči niso naredili nič. Nič za ljudi, nič za državo. Naredili so le veliko dobrega zase in za svoje prijatelje, ki so vsi dobili službe.
A to, dragi moji, je nepomembno. Ker živimo v raju. Mediji nam vsak dan povejo, kako nam je lepo, kako je zdaj svoboda, kako sije sonce in kako maršal Golob obiskuje svoje podanike. Živimo v navideznem svetu lažnih informacij, v Indiji Koromandiji. Žal bo ta milni mehurček počil, takoj ko bo prišlo do resne krize. Kajti tudi mediji vam ne morejo dopovedati, da ste siti, če zaradi revščine niste jedli. Tudi mediji vam ne morejo dopovedati, da ste se peljali v službo, če nimate denarja za bencin. Tokrat bo hudo in žejnih se tokrat ne bo dalo peljati čez vodo. Nova vlada naj uživa, dokler še lahko. Prihajajo namreč resne krize, s katerimi se bo treba resno spopasti.
Aleksander Rant