Šele takrat, ko maček zdrsne ob steni navzdol, uvidim razlog za njegov skok – žarek se odbije od rezila noža, s katerim režem hrano, na belo steno, obstane tam za hipec in izgine. Misli se bliskovito povežejo in zavem se, kaj je vzrok, da bom morala po kosilu čistiti steno zaradi sledov krempljev. Prav nič ne potrebujem še tega dela. Ampak, tako smešno je gledati mačka, kako lahko neumorno ponavlja vedno eno in isto brezplodno dejanje, lovljenje odseva. Kako vendar ne more doumeti, da je odblesk posledica sija sončnega žarka v premikajočem se rezilu, tolikokrat je že ponovil vajo … Ah, se smeje soprog, preveč upanja polagaš v mačka, saj še mnogi ljudje ne znajo povezati posledice z vzrokom.
Vozim se po najbolj norem mestu na svetu, v vročini pločevine, živčnih voznikov, brezobzirnih kolesarjev (kaj nam pa morejo, si mislijo in kršijo vse predpise, kar jih je) in pogled se med čakanjem spočije na čisti lepoti. Temno modra, malce skrivnostna globoka barva in popolna, čista oblika, kot bi umetnik s peresom potegnil nežen lok. Krasen avto! Prekosi modele najboljših oblikovalcev. Le katera znamka je, me zanima. Prehiti me, na hrbtni strani zagledam znan znak Škode. Osupla tišina mi butne v možgane. Kako je mogoče? Še nedavno smo gledali nekaj, kar je hotelo biti soliden avto, petnajst, dvajset let nazaj pa še gnusno zeleno spakedrano obliko, ki jo je kupil zgolj človek v najhujšem stadiju depresije, produkt socializma iz ukradene tovarne. Pa so mi predniki govorili, škoda je bila nekoč odličen avto. Socializem uniči vse, požre kot termiti, kar je dobrega. Ampak Čehi so imeli lustracijo. In le še majhen korak manjka, da nas bodo v absolutnih vrednostih prehiteli, četudi so startali v svobodo izpod komunizma z veliko slabšega položaja kot Slovenci.
Spominjam se, kako prazno me je pogledala učiteljica, ko sem jo kot majhna vprašala, kako to, da se je najprej imenovala Protiimperialistična, nato pa kar naenkrat Osvobodilna fronta, pa kako to, da so Američani imperialisti in ne osvoboditelji, če pa so premagali Hitlerja … Karajoče očitajoč pogled, ki je vzbujal brezpogojno krivdo, je meni in še nekaj sošolcem, ki so se hihitali ob vprašanju, vzel vse veselje do spraševanja tisti dan. Umik in sram, samo zaradi tistega izraza na obrazu. Sošolci, dokler smo hodili v isto šolo, niso vprašali nič več, bolj ali manj so ponavljali večne dogme, vse za ljubo oceno. Mene je občutek krivde solidno kmalu zapustil, jezik sem vrtela še naprej, nagrada pa je bilo nenapovedano spraševanje in temu primerne ocene.
Pravijo, da ljudje neprijetnosti pozabijo v treh mesecih. Tako naj bi pozabili tudi letošnjo pomlad, ko je prestolnica razkopana kot bohinjski sir, in ko je ljubljanski proračun obtežen z dolgovi kot nekdanja Juga, ki je potem bankrotirala. Jeseni bodo videli samo dosežke. Res jih bo nekaj v ozadju možganov neprijetno špikalo, ampak tega se da znebiti ob dobrem pivu na obrežju Ljubljanice. Če pa ne zaleže, pa še ob enem. Večina ljudi ima spominsko enoto zelo majhno. Ni čudno, da župan pred kamerami razgali svoj edini program – uničenje osamosvojitelja, ki nikoli ni za ceno svojega udobja molčal in se podrejal. Je osamosvojitelj pač prerasel tisti prvobitni strah, ki so ga vtisnili očitajoči, z ostjo krivde uperjeni pogledi, desetletja in desetletja dolga torpediranja medijev z njihovimi pokvarjenimi novinarji, ki jim za pozabo ne zadošča niti hektoliter alkohola ali tona belega prahu. Zlagani 27. april se ponavlja iz dneva v dan, na laži temelji dnevna politika, na laži temelji vse, kar so komunisti kadarkoli naredili in rekli.
Zaključim dan z ogledom solidnega filma Kaznilnica odrešitve, v katerem nekateri umrejo na svobodi, ker pogrešajo kaznilniške okove, drugi pa zmorejo pogled onkraj zidov, časa, ponižanj in mučenja in se rešijo brezobzirnega nadzornika, ki na zunaj s podporo izobraževanju jetnikov kaže lažen videz sposobnega in socialno čutečega vodje, v resnici pa predrago prodaja suženjsko delo jetnikov in pobira na parkirišču poleg delovišča mastne podkupnine. Glavni lik, da bi se rešil krivične in zlagane ječe, po inteligentni ideji in neumornem trudu izkoplje rov in nato preko pol kilometra polnih kanalizacijskih cevi prileze na svobodo ter odnese kronski dokaz o goljufanju nadzornika novinarjem. Prvi stranski lik pa zmore, potem ko se ob razkritju nadzornik ustreli, prvič iskreno povedati komisiji za pogojni izpust, kakšno duhovno pot je v tridesetih letih zapora prehodil, in komisijo prepriča, da ga izpusti. Ampak film je nastal pri “imperialistih”. V naših gledališčih bi zaman iskali uprizoritev česa podobnega, med filmi pa še manj. Na večer zlaganega praznika vam bodo na slovenskih televizijah vrteli razne Neretve in Sutjeske, kjer so borci umirali za to, da so se njihovi goljufivi nadzorniki potem valjali v zlatu in krvi nedolžnih.
Naj ta čas nastopi za vse drugorazredne, ki so nas komunisti izkoriščali dobesedno da zadnjih kapelj krvi, naše delo prodajali za drag denar in pobirali podkupnine, na parkiriščih ali od teroristov. Moj maček ne bo nikoli doumel, da je vzrok za svetlobne zajčke na steni vrtenje rezila, ne zmore povezati gibanja moje roke, žarka in odbleska. Je pa vsaj karakter, prav nič ga ne gane moje oštevanje, da mi je umazal steno. Ga tudi prav dosti ne bi ganilo, če bi po čudežu dojel, da smo se smejali njegovim neumnim poskusom ujeti odblesk. Pa saj je samo maček in v resnici ima prav čedno življenje.
Menda pa ja vidimo in razumemo več kot en maček. Usoda je v naših rokah. Če se sami ne bomo imeli radi, nas ne bo imel nihče. Moja zastava ne visi za zlagan praznik ječarjev, ki so nam, drugorazrednim, ukradli življenja. Visi za pričakovano svobodo. Zahtevajmo več!
Mojca Škrinjar