Danes obeležujemo 150. obletnico rojstva Janeza Evangelista Kreka, ki si je prizadeval za vsesplošni napredek slovenskega naroda in se je v zgodovino vpisal kot najpomembnejša slovenska osebnost v dveh desetletjih pred izbruhom prve svetovne vojne.

V otroštvu je izgubil očeta, tako da je sedem otrok preživljala mati sama, pri čemer so bili vedno na robu revščine. Vseeno pa je mati vedno skrbela za še revnejše od njih, kar je Kreka globoko zaznamovalo. Odločil se je za duhovniški poklic, za katerega je poudarjal, da je »socialni zakrament« – v službi ljudi.

Kljub želji po delu na podeželju je takratni ljubljanski škof Jakob Missia v njem videl potencial in ga poslal študirat na Dunaj, kjer se je seznanil s krščansko-socialnim gibanjem. Leta 1892 se je vrnil v Slovenijo in pričel s svojim polihistorskim delom.

Temelj krščanskega nauka je v delitvi zemeljskih dobrin
Kot profesor bogoslovja na ljubljanskem semenišču je vplival na bodoče generacije slovenskih duhovnikov, katerim je polagal na srce, da je temelj krščanskega družbenega nauka v skupni uporabi oz. delitvi zemeljskih dobrin ter še posebej v skrbi za reveže.

“Dr. Krek je imel veliko čustveno širino, bil je družaben in pripravljen navezovati stike z najrazličnejšimi ljudmi in skupinami. Bil je odprt za različne poglede, znan je bil po tem, da je bil vedno poln idej, zamisli in načrtov.” (Aleš Primc v knjigi Dr. Janez Evangelist Krek)

Da njegov cilj (sreča slovenskega naroda v duhovnem in materialnem smislu) ni bil samo akademske narave, priča tudi dejstvo, da je že leta 1894 ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo. Slednje je že v treh letih preraslo v Slovensko krščansko delavsko zvezo, preko katere je združeval in izobraževal delavstvo, vse s ciljem, da bi si slednje lahko izboljšalo svoj gmotni položaj.

Ustanovil je mrežo zadrug in posojilnic
V upanju, da bi preprečil še nadaljnji razkroj slovenskega življa (v tistih letih so Slovenci množično migrirali v ZDA v želji po zaslužku), je ustanovil mrežo zadrug in posojilnic (leta 1903 ustanovljena Zadružna zveza), katero so vodili usposobljeni laiki. Za njih je bila v Ljubljani ustanovljena šola, v kateri so izobraževali zadružne delavce. Zadružna zveza je tako poskrbela, da se je zbiral slovenski kapital, ki se je vlagal v nekmetijsko gospodarstvo in tako skrbel za večji napredek.

Krščanski socialisti – Krekovi socialisti danes, ob 150-letnici Janeza Evangelista Kreka (1865–1917), organizirajo posvet oziroma okroglo mizo, ki bo ob 11. uri v dvorani Svetovnega slovenskega Kongresa, na Cankarjevi 1/IV, v Ljubljani. Več tukaj.

Katoliški Orli alterantiva liberalnim Sokolom Izobraževalna dejavnost pa ni bila omejena le na splošna gospodarska vprašanja, ampak so skrbeli tudi za kulturno dejavnost. Poleg tega je znotraj Slovenske krščanske delavske zveze nastala tudi Zveza telovadnih odsekov; katoliški Orli so tako predstavljali alternativo liberalnim Sokolom in nemškim turnerskim društvom.

Hud je lev in tiger, strašen tud je divji vol, toda vseh strahot strahota, dvakrat je na dan fižol. (Slovenec, 8. oktober 1937, št. 231)

Svoje misli in nazore je delil s Slovenci preko pisanja; tako je napisal čez šest tisoč časopisnih člankov kot tudi številna leposlovna dela ter bil tudi urednik in prevajalec. Za njegovo najpomembnejše znanstveno-strokovno delo velja Socijalizem iz leta 1901.

Starostno zavarovanje kmečkega prebivalstva …
Njegovo družbeno delovanje je bilo podlaga tudi za njegovo formalno politično delovanje, saj je bil leta 1902 na listi Katoliške narodne stranke (predhodnice Slovenske ljudske stranke) izvoljen v kranjski deželni zbor in nato še v dunajski parlament. Med njegovimi predlogi je bila tudi uvedba starostnega zavarovanja kmečkega prebivalstva, a je bila s strani vodstva stranke zavrnjena. Kot nasprotnik liberalnega kapitalizma in tudi idej socialne demokracije se je zavzemal za tretjo pot, ki bi omogočala prebivalstvu dostojno življenje.

Sodeloval pri oblikovanju Majniške deklaracije
Pod vidikom širših narodnih gibanj znotraj Avstro-Ogrske je bil Krek zagovornik združevanja južnih Slovanov pod okriljem habsburške monarhije, a ni nikoli pozabil na individualnost slovenskega naroda. V zadnjem letu življenja je sodeloval pri oblikovanju Majniške deklaracije, ki je ob nemško-avstrijski ter madžarski zahtevala ustanovitev tretje avtonomne (slovanske) enote.

Deloval je tudi med slovenskimi izseljenci, predvsem v zahodni Evropi, katere je spodbujal, naj se vrnejo v Slovenijo in pomagajo pri razvoju naroda. Če pa bodo že ostali v tujini, pa naj ne izgubijo svoje narodne identitete, ampak naj slednjo prenašajo na svoje otroke. Tudi sam je imel otroka z Josipino Eržen. V letu 1913 ga je psihično izžela afera Theimer, zaradi nenehnih potovanj in premalo skrbi zase pa se mu je zdravje zelo poslabšalo. Po enem izmed potovanj v tujino ga je 8. oktobra 1917 zadela kap.

Izkazalo se je, kakor še nikoli: kdor daje ljubezen, mu je povrnjena tisočkrat. Ne z mečem, z ljubeznijo je zmagal Kristus. Sovraštvo je tiščalo naš narod ob tla, ljubezen ga bo povzdignila do solnčavih višav. Tega evangelija nam ni dal prazen sanjač, dal nam ga je izmučen delavec ob svoji smrti. (Ivan Cankar, ob Krekovem pogrebu)

S svojim delom na gospodarskem, kulturnem, političnem in narodnostnem področju je Krek postavil temelje sodobne slovenske države. A na žalost današnji oblastniki ne znajo slediti njegovemu zgledu, saj, namesto da bi delali za dobrobit ljudstva, primarno delujejo zase in za svoje. Ali bomo še kdaj doživeli Kreka med nami?

Klemen Kocjančič