“Ne morem komentirati, ker se ne spomnim,” je bil na včerajšnji seji preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji največkrat izrečen stavek nekdanjega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja. Poleg tega pa še: “Morate mi verjeti, se ne spomnim ne imen in ne firm in tudi jaz nisem bil nikoli z nobeno v direktnem kontaktu.”
Marjan Kramar je tisti predsednik uprave Nove Ljubljanske banke (NLB), ki je ob odhodu leta 2009 za svoje “uspešno delo” prejel nagrado v višini milijon evrov. Predsednik preiskovalne komisije dr. Anže Logar ga je po večkratnem zatrjevanju, da se konkretnih imen in poslov v NLB ne spomni, vprašal: “Se vi ne spomnite vsega tega zato, ker ste dobili milijon, ali ste dobili milijon zato, da se ne spomnite vsega tega?” Kramar se namreč ni spomnil niti opozoril centra za notranjo revizijo niti tega, da LHB ni dovolil pregleda poslovanja uslužbencem NLB, ne odredb regulatorja, ne konkretnih imen bank ali podjetij, ne praks podeljevanja premostitvenih hipotekarnih kreditov ipd., o čemer so ga povprašali poslanci.
Glede spremljanja povezanih oseb je med drugim dejal, da predpostavlja, da so njihove službe opravile svojo nalogo. Je bil pa začuden nad tem, da bi vse to šlo mimo revizorjev. Komisiji je svetoval, naj si pridobi poročilo o skrbnem pregledu, ki ga je opravil Apax, ko se je leta 2008 zanimal za nakup NLB, ki je pokazal na veliko vrednost banke.
Kramar odločen, da je banko zapustil v dobri kondiciji
Na vprašanje Logarja, ali si je zaslužil milijon evrov nagrade ob svojem odhodu, pa je Kramar brezkompromisno odgovoril s “seveda”, saj da je banko pustil v dobri kondiciji, čeprav je banka že naslednje leto končala z izgubo v višini 183,4 milijona evrov in kopico slabih posojil. Naslednja leta je šlo vse samo še navzdol, epilog vsega pa je 1,5 milijard evrov globoka bančna luknja v NLB, ki smo jo morali pokriti davkoplačevalci. Kramar v nadaljevanju zaslišanja o nagradi ni želel več govoriti, češ, da je bilo na to temo že vse povedano.
Predsednika Logarja je zanimalo tudi, ali se Marjan Kramar čuti osebno odgovornega za bančno luknjo, slednji pa je odgovoril: “Ko omenite besedo bančna luknja, mislim, da mi jo morate najprej zdaj pojasniti, ker resnično, ne da bi kakorkoli hotel provocirati, res ne vem, kaj je bančna luknja.” Na vprašanje, ali so ga na to temo zaslišali kriminalisti, pa je odgovoril: “Z vsemi, ki zbirajo informacije, zelo korektno sodelujem, več pa ne bom komentiral.”
Jazbec je ponosen na svoje delo in 300-milijonsko izgubo
V nadaljevanju je pred parlamentarno preiskovalno komisijo pričal še Marko Jazbec, ki je, kot je sam dejal, v NLB prišel na povabilo Boža Jašoviča. Kot predsednik kreditnega odbora v NLB je deloval med letoma 2009 in 2012. V tistem času so se podeljevali in podaljševali mnogi slabi krediti, ki so kasneje pristali na DUTB. O uspešnosti delovanja Jazbeca največ povedo številke same. Po njegovem odhodu iz NLB je imela banka za skoraj 300 milijonov evrov izgube.
V začetku zaslišanja je Jazbec zatrdil, da ne bo, tako kot mnogi pred njim, prodajal pravljic in izgubljal spomina. Branil je svoje odločitve, ki jih je sprejemal v NLB in dejal, da bi jih veliko večino ponovil tudi danes. Na vprašanje, ali bi kaj storil drugače, je dejal, da bi v veliki večini primerov – kot kreditni odbor so v času mandata po njegovih besedah sprejeli 10 tisoč odločitev – odločitve ponovil. Tudi sicer se ne čuti odgovornega za bančno luknjo. Glede zasedbe več funkcij v NLB hkrati in morebitni obremenjenosti je Jazbec odgovoril, “dosti sem delal, bilo je naporno” in hkrati zatrdil, da je skrbno nadziral delo podružnic NLB. Jazbec je ob pričanju ponovil podobno kot na pričanju leta 2014 pred prvo bančno parlamentarno komisijo, ki jo je vodil poslanec Marko Pogačnik, ko je ocenil, da je Banka Slovenije ob nastopu krize ravnala prociklično in z vidika finančne stabilnosti ni potegnila pravih potez. Rast kreditnega portfelja NLB je bila visoka, a še vedno počasnejša kot v celotnem bančnem sistemu, je dejal. Tudi on je tako kot nekateri ostali nekdanji člani uprave povedal, da je bila podlaga za rast sprejeta strategija banke.
Janković ga je klical za kredit več kot enkrat in manj kot petkrat
Predsednika komisije Anžeta Logarja je zanimala zgodba v povezavi z nasedlim projektom Stožice, zato je Jazbeca vprašal, ali gre po njegovem mnenju za dober projekt. “Z vidika umeščenosti shopping centra ob robu Ljubljane je bil to dober projekt,” je zatrdil Jazbec in dodal, da bi morale varovalke, ki so jih v NLB vgradili ob podeljenem kreditu, zadostovati za izvedbo projekta. V zvezi s projektom Stožice ga je ljubljanski župan Janković, tako Jazbec, klical “več kot enkrat in manj kot petkrat”.
V času službovanja je bil Jazbec tudi na obisku pri takratnem predsedniku vlade Borutu Pahorju, vendar se vsebine pogovora ni spomnil. Politične pritiske je Jazbec sicer zanikal, in to kljub temu, da se je večkrat sestal s svetovalcem nekdanjega finančnega ministra Francija Križaniča, Dragom Isajlovićem. Po besedah Jazbeca je “gospodarstvo gorelo,” zato so bili pogovori z uradno politiko potrebni, saj je slednja želela biti informirana o celotnem dogajanju v gospodarstvu.
Predsednika komisije Logarja je med drugim zanimal vpliv Mateja Narata, ki je bil v upravi banke pred Jazbecem in je po odhodu iz banke prevzel vodenje Save. Jazbec je o odobritvi 55 milijonov evrov kreditov Savi dejal, da so kot kreditni odbor predloge dobili na mizo, da pa Narat osebno ni vplival na pripravljavce gradiv in odločitve kreditnega odbora. “Ali ste Naratov človek?” je še zanimalo Logarja zaradi skupine ljudi, med njimi je bil tudi Narat, ki so se, tako kot Jazbec, v tistem času “preslikavali” iz Save v NLB, kot se je izrazil Logar. Jazbec je odgovoril le, da mu je ta terminologija tuja.
C. Š.