V oddaji Omizje je Anton Drobnič pred leti spregovoril o komunističnem nasilju na območju Cerknice, kjer so v 15 mesecih partizani pomorili več Slovencev kot italijanski fašisti v 25 letih. S tem je dobesedno zaprl usta Stanovniku in Pirjevcu, ki sta bila v studiu. Drobnič se je sicer že kot dijak boril proti komunističnemu režimu, kasneje je deloval kot tožilec, je najzaslužnejši za razveljavitev sodbe proti nadškofu Rožmanu, deloval pa je v okviru društva Nova slovenska zaveza in ustanove Memores. Tematika danes ni nič manj aktualna, prav nasprotno: zaradi nerazčiščene zgodovine in vladavine neokomunistov še vedno vlada splošno sprejeto prepričanje, da so partizani rešitelji slovenskega naroda, čeprav je resnica popolnoma drugačna.
Po družbenih omrežjih je zaokrožil videoposnetek oddaje omizje, ki je bila pred leti na prvem programu TV Slovenija, kjer je Anton Drobnič spregovoril o nasilju partizanov na območju Cerknice in s tem dobesedno zaprl usta nekdanjemu komunističnemu funkcionarju in predsedniku ZZB NOB Janezu Stanovniku in levičarskemu zgodovinarju Jožetu Pirjevcu, ki sta bila v studiu. Tam je bila tudi nekdanja generalna državna tožilka in sedaj že pokojna Zdenka Cerar, prav tako zagovornica morilske gverilske tolpe.
Že takoj, ko Drobnič spregovori, je jasno, kako uničujoče in grozljivo je bilo delovanje partizanov: “Primer, ki ga poznam in, ki ga tudi Stanovnik potrjuje. V kasnejši občini Cerknica so v prvih 15 mesecih partizani umorili, večinoma na zverinski način 56 civilistov. 56 civilistov! Italijanski fašisti so v petindvajsetih letih na Primorskem ubili 16 Slovencev. Pri nas so jih v 15 mesecih ubili 56, od tega 21 žensk. Zmetali so jih v brezna.” Pravi razlog za nastanek vaških straž pa je na podlagi primera opisal sledeče: “Tako je nastala vaška straža. Vaška straža ni zločinska organizacija. Je samoobrambna organizacija. Domobranci niso zločinska organizacija, so samoobrambna organizacija pred komunističnim nasiljem. Dokler pa bodo naši gospodje zanikali revolucionarno nasilje, dokler bodo govorili, da je odpor proti partizanom prišel kar iz neke zle volje, iz pokvarjenosti Slovencev, iz hudodelne miselnosti polovice Slovencev, toliko časa se ne da pogovarjati.”
V 25 letih so Italijanski fašisti ubili 16 Slovencev, kaj pa partizani🤔
G Drobnič jim je povedal 😃 pic.twitter.com/L6BTL1eM4c— Marijan Turjan (@MTurjan) December 28, 2018
Drobnič se je že kot dijak boril proti komunističnemu režimu
Drobnič je kot 17-letni fant je preživel vojno in zaradi mladoletnosti takrat za las ušel smrti v teharskem taborišču. Tudi na gimnaziji je nadaljeval s protikomunističnim organiziranjem, zaradi česar je bil aretiran. Kot nekdanji generalni tožilec je zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih sodnih postopkov. Kasneje je bil tožilec, med letoma 1990 in 1998 pa je vodil Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Leta 1998 pa je protestno izstopil iz Društva državnih tožilcev, ker se to ni distanciralo od politične gonje, ki so jo proti njemu sprožili nekateri člani. Prav tako ga je nekdanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar užalila v dopisu, v katerem je med drugim pojasnjevala umik njegove zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo proti Rožmanu, zaradi česar jo je tožil, sodišče pa je njegovo tožbo zavrnilo. Bil je sicer med najbolj zaslužnimi za razveljavitev sodbe zoper nekdanjega ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana, vrhovno sodišče pa je šele leta 2007 na podlagi njegovih zahtev sodbo razveljavilo in jo vrnilo v sojenje okrožnemu sodišču, ki se je leta 2009 odločilo za ustavitev postopka zoper Rožmana.
Kot predsednik društva Nova slovenska zaveza je glasno opozarjal na povojne poboje
Drobnič je v vlogi predsednika društva Nova slovenska zaveza predstavljal ostrega in glasnega kritika nekdanjega nedemokratičnega sistema in povojnih pobojev, ki so se zgodili po koncu druge svetovne vojne. Posebno je bil kritičen, ker žrtve pobojev nimajo primernih grobov, pri tem pa je izpostavil, da je več kot očitno, da je to zato, ker ni zadosti politične volje. Drobnič je poleg tega skupaj z Jožetom Dežmanom in Andražem Stegujem vzpostavil tudi ustanovo Memores, zadolženo za kakovostno obravnavanje bolečih zgodovinskih tem iz slovenske polpretekle zgodovine. Kako globoko so z zanikanjem svojih Grehov zabredli komunisti je Drobnič ob neki priložnosti slikovito opisal sledeče: “Glavno živilo pa ima v strašni krvi, ki je bila prelita. V Sloveniji je bilo prelite toliko nedolžne krvi, da je nemogoče, da bi komunisti to priznali. Morda bi to priznali pred 50 leti, danes pa tisti, ki so še živi, tega ne priznajo. Tik pred smrtjo ne morejo zavreči celo svojega življenja in pokazati resnico in morje krvi, ki so je prelili. Zato umirajo v velikanskih težavah s samomori in v obupu. Vsi so tako globoko zabredli, da ne najdejo rešitve. Meni jih je strašno žal in za njih večkrat zmolim kakšen Oče naš. Jaz ne vidim rešitve, da bi karkoli lahko še kaj spremenilo.” Umrl je v začetku lanskega leta v 90. letu starosti.
Povojni poboji in komunistično nasilje niso danes nič manj aktualni kot pred leti
Kako izprijeni so skrajni levičarji priča dejstvo, da so se tudi na Drobničevo smrt odzvali skrajno sovražno, na družbenem omrežju Facebook so takrat zapisali med drugim “Ekstremni desničarji so fašisti. Tudi Drobnič je bil fašist. Do fašistov nimamo nobenega usmiljenja. Mrtev fašist je dober fašist.” Še en takšen zapis se je glasil sledeče: “En izdajalec manj. Slovenija na dobri poti k očiščenju”. Kljub temu, da se je Drobnič v oddaji Omizje osredotočil na primer povojnih pobojih v Cerknici, o čemer je govoril iz prve roke, pa je dejstvo, da je to vseslovenski problem. Do sedaj je evidentiranih že prek 600 masovnih grobišč, ki pa so posejana po vsej državi. In kljub veliki tragediji ter osamosvojitvi in demokratizaciji moramo biti bolj kot kadarkoli pozorni na sovražnosti v času, ko se takšna retorika stopnjuje in se grozi z nacionalizacijami.
J. Ž.