Evropska konvencija za človekove pravice ima za eno od glavnih opornih točk pošteno sojenje – “fair trail”. Razumevanje tega poštenega sojenja temelji na poštenem in zakonitem sodišču, na poštnem in zakonitem sodnem postopku. Sam koncept vladavine prava – “rule of law” – je osredotočen na poštenega zakonitega sodnika, to razumevanje so prevzela tudi sodišča EU. Če se pojavi dvom o tem, ali je nek sodnik zakonit sodnik – torej o tem, ali je bil voljen in imenovan na svojo funkcijo skladno z zakonom in ali je pošten sodnik v smislu nepristranosti, strokovnosti in drugih osebnih kvalitet, integritete sodnika – to predstavlja resen problem. To vprašanje je vsekakor v središču problematike pravne države, vladavine prava neke države – v tem primeru Slovenije. A ker je stanje pravosodja tako, kot je, se po mnenju Zvjezdana Radonjića ne bo kaj dosti zgodilo. Nekdanji sodnik je poudaril, da bi bila potrebna celovita, korenita, celo revolucionarna sprememba tožilstva in sodstva, ter opozoril, da se ne bi smeli osredotočiti zgolj na primer Branka Masleše, ker je v Sloveniji vsaj 50 do 60 sodnikov, ki niso nič kaj manj problematični.
Če se pojavi dvom o tem, ali je nek sodnik zakonit sodnik – torej o tem, ali je bil voljen in imenovan na svojo funkcijo skladno z zakonom in ali je pošten sodnik v smislu nepristranosti, strokovnosti in drugih osebnih kvalitet, integritete sodnika – to predstavlja resen problem. Zagotovo je to problem, ki lahko zadeva katerega koli sodnika v Sloveniji, če gre tu za nekdanjega predsednika vrhovnega sodišča, pa imamo resno težavo. Pravnik prof. dr. Peter Jambrek, ki je že desetletja vpet v delovanje pravosodnega sistema RS, Evropske unije in tudi Sveta Evrope, meni, da je v slednjem primeru stvar sistemska – riba namreč smrdi pri glavi – in vedno gledamo na vrhove nekih institucij, kako delujejo, kakšna simbolna sporočila pošiljajo. “Ne glede na osebo, imamo v Sloveniji in slovenskem sodstvu nek resen sistemski problem,” je poudaril Jambrek. Ne glede na to, kakšna je domneva glede diplome oziroma pravosodnega izpita – v vsakem primeru je že samo vprašanje, ki še ni dobilo ustreznega odgovora, izjemno pomembno.
Dejstvo je, da natančnih in jasnih odgovorov na vprašanja pravilnosti, potrdil o diplomi in pravosodnem izpitu nekdanjega predsednika vrhovnega sodnika Branka Masleše še do danes nismo dobili. Vprašanja torej ostajajo odprta. Veliko vprašanj je odprtih. Tudi v dolgem in izčrpnem intervjuju je Dnevnik na vprašanje ustreznosti in zakonitosti diplome ter pravosodnega izpita dobil le skop odgovor v enem stavku. Masleša je namreč povedal, da diplomo in pravosodni izpit ima. Po Jambrekovem mnenju ta odgovor ne zadostuje, poleg tega pa tudi pušča odprta vprašanja videza. Pravnik in visokošolski učitelj je pojasnil, da ko se govori in ko se preučuje oziroma sprašuje o integriteti, poštenju, zakonitosti, pristranosti ali nepristranosti sodnika, potem je vsaj po judikaturi obeh evropskih sodišč – strasburškega in luksenburšega – enako važna dejanska integriteta, poštenje ter videz te integritete in poštenja. Za javnost je torej zelo pomembno, ali sodnik izkazuje ustrezen videz zakonitosti in poštenja, ki varuje pravice ljudi, ki so vpleteni v sodne postopke. Tega videza o integriteti in zakonitosti vrhovnega sodnika po Jambrekovem mnenju v tem primeru vsaj zaenkrat ni.
Vsi, ki se jih to vprašanje tiče, bi se s tem problemom morali ukvarjati hitro in natančno – torej tudi vrhovno sodišče samo in aktualni predsednik tega sodišča Damijan Florjančič, sodni svet in drugi pristojni organi, tudi ministrstvo za pravosodje – tako da demokratična javnost pride do prepričljivih odgovorov. Prvi, od katerega bi pričakovali osebno zainteresiranost, da javnost te odgovore dobi ter da so ti odgovori tudi verodostojni, natančni, podrobni, direktni, je seveda Masleša sam. Podobnega primera Jambrek ne pomni, torej da bi sam (nekdanji) predsednik vrhovnega sodišča kdaj imel kakor koli dvomljiv videz zakonitosti. A ravnanje Sodnega sveta in Vrhovnega sodišča v tem, sicer težkem primeru, ne izkazuje uresničevanja svojega poslanstva in odgovornosti.
Sesula bi se podoba celotnega slovenskega pravosodja in kakršna koli podoba o poštenem sojenju
Spomnimo, Vrhovno sodišče RS je prek Twitterja napovedalo tožbo prizadetega vrhovnega sodnika proti tistim, ki mu očitajo kakršno koli nepravilnost v zvezi s potrdili, ki naj bi jih imel. V enem stavku je bilo celo zapisano, da bo odškodnina namenjena v dobrodelne namene. Jambrek je ocenil, da je bil ta stavek vrhovnega sodišča afirmativen, slovnično pritrdilen in kot tak ni puščal dvomov o tem, ali bo odškodninska sodba dobljena ali ne. “Ne gre za morebitnost, ampak je Vrhovno sodišče dobesedno prejudiciralo, da bo ta sodba v korist tožnika,” je opozoril in dodal, da je to za neko vrhovno sodišče zelo nenavadno, nestrokovno in neprofesionalno formuliranje zadev, ki so izjemno občutljive in terjajo ustrezno natančnost. To, da Sodni svet ne zna na korespondenčni seji o tej zadevi povedati karkoli, kar bi odstranilo zadnjo senčico dvoma o videzu nepoštenja in neintegritete, je tudi zelo čudno. Jambrek je sicer izpostavil, da razume previdnost Vrhovnega sodišče, Sodnega sveta in tudi ministra za pravosodje in da v vsej svoji previdnosti molčijo. Če bi se namreč izkazalo, da je nekaj na tem videzu neverodostojnosti res, potem se nam sesuje podoba vsega slovenskega pravosodja in kakršna koli podoba o poštenem sojenju v Republiki Sloveniji.
Ne bi se smeli osredotočiti zgolj na primer Masleše
Nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić je glede odločanja Sodnega sveta povedal, da praviloma svoje odločanje prilagodijo potrebam oziroma temu, za kar pričakujejo, da bi bilo dobro za oblastne sodne strukture in za tiste, ki so v ozadju vsega tega dogajanja. Po njegovem mnenju se do odločitve lahko pride zelo hitro – sploh če je materija jasna. V tem primeru pa je videti, kot da si kupujejo čas. Vprašanje Mesleševe diplome se Radonjiću niti ne zdi tako zelo problematično, saj je že samo slovensko pravosodje v tako delikatnem položaju, da to niti ni tako pomembno. Radonjić je tudi prepričan, da se ne bi smeli osredotočiti zgolj na ta primer, ker v Sloveniji vsaj 50 do 60 sodnikov ni nič kaj manj problematičnih – ne glede na to, ali imajo diplome ali ne. Je pa izredno problematično, da praviloma ravno take osebe napredujejo v sam vrh pravosodja.
Če bi sistem deloval, bi bile posledice jasne
Če bi vertikala policija – tožilstvo – sodstvo v Sloveniji delovala, bi bile v Masleševem primeru, če bi se sumi izkazali za utemeljene, posledice seveda jasne. Čakal bi ga kazenski pregon, saj bi v vsem času njegovega delovanja lahko našteli vsaj štiri ali pet kaznivih dejanj. Temu bi sledila večletna zaporna kazen in večmilijonski odškodninski zahtevki države. Vsem udeležencem postopkov, kjer je Masleša sodeloval, bi bilo treba izreči oprostilne sodbe in jih rehabilitirati – ne glede na to, ali so ali niso storili kaznivega dejanja. Prišlo bi do milijonskih odškodnin. A ker je stanje pravosodja tako, kot je, se po Radonjićevem mnenju ne bo kaj dosti zgodilo. Nekdanji sodnik je poudaril, da bi bila potrebna celovita, korenita, celo revolucionarna sprememba tožilstva in sodstva. Razpustiti bi bilo treba vsa sodišča, razen nujnih, na razpisu pa bi morali sodnike izbirati tuji strokovnjaki. Naš sistem je namreč tako zaprt, da je nepropusten za karkoli, kar bi od sodstva državljani pričakovali.
Sara Bertoncelj