fbpx

Dr. Lambert Ehrlich si zasluži dostojen spomenik pred hramom demokracije

Duhovnik in intelektualec Lambert Ehrlich.

Dr. Lambert Ehrlich se je odlikoval kot odločen narodni voditelj, oblikovalec slovenske države in neustrašen borec za pravice slovenskega človeka. Ob 30-letnici samostojne Slovenije utemeljeno čakamo, da bo imel ne le znamenje na Teološki fakulteti in na Žalah, pač pa da bomo lahko dostojno pokopali njegove kosti ter mu pred hramom demokracije in v srcu vsakega Slovenca postavili dostojen spomenik.

Ob obletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha sta Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in društvo Združeni ob lipi sprave 26. maja letos pripravili spominsko slovesnost ob njegovem doprsnem kipu na pročelju fakultete. Slovesnosti so se udeležili profesorji in študenti TF pa tudi drugi, ki so ali poznali umorjenega profesorja ali pa izvedeli zanj. Kulturni program je oblikoval zbor bogoslovcev, o dr. Ehrlichu pa je spregovoril dr. Janez Juhant. Njegov govor objavljamo v celoti.

Dr. Lambert Ehrlich je eden od tistih, ki so tlakovali pot Slovenije v samostojnost
Ob tridesetletnici države je prav, da spregovorimo o ljudeh, ki so tlakovali njeno samostojnost. Njeni izvori niso od danes niti ne od leta 1987, izida Slovenskega nacionalnega programa, kot je zapisal na spletu zgodovinar, ki zagovarja bivši režim celo tako daleč, da mu pripisuje pomen za samostojno državo Slovenijo. Zgodovinska dejstva so globlja in širša. Kdor pozna delovanje komunistične partije pred vojno, med njo in po njej, ve, da je njej šlo le za taktične poteze prilagajanja nacionalnega interesa za potrebe revolucije in ustvarjanja sovjetske Slovenije. Ne glede na leporečja vodilnih partijcev, so se komunisti vedno podrejali internacionalizmu in diktatu Kominterne, na kar je Slovence stalno opozarjal dr. Lambert Ehrlich. Le redki so tako jasno kot on dojemali in razgaljali to zvito taktiko. Morda še Andrej Gosar, ki je kot Ehrlich pognal globoke duhovne korenine in imel tudi jasen pogled na družbeno dogajanje.

Tudi razvoj vojaških zadev znotraj OF potrjuje, da se je partija znebila vseh, ki bi demokratično delili oblast. Odstranila je TIGR, utemeljitelja boja proti fašizmu. Izkoristila je njegov potencial na Primorskem za prevzem delovanja oboroženega upora proti fašizmu in nacizmu. Dalje je počistila vse uporne sopotnike, še posebej vojaške poveljnike in z VOS-ovskim terorjem prevzemala oblast znotraj in zunaj OF.

Jugoslovanska partija je vsilila svoje vojaške strokovnjake, da so omejili razvoj slovenskih vojaških enot ter ob koncu vojne ustvarila internacionalno vojsko. Skladno s to diktatorsko logiko je vsako razmišljanje o samostojni Sloveniji padlo v vodo, kar potrjujejo tudi poskusi Staneta Kavčiča v smislu osamosvajanja Slovenije znotraj partijskega okvira. Zanimivo, da je v tem času vstopil v ta proces tudi Ehrlichov vplivni učenec in sodelavec Ciril Žebot.

Razstava o razvoju slovenske državniške ideje mu to priznava
“Korenine ideje o neodvisni slovenski državi najdemo v Akademskem klubu Straža, ki ga je … leta 1932 ustanovil in vodil dr. Lambert Ehrlich,” je zapisala Helena Janežič k odlično pripravljeni spletni razstavi v NUK-u o slovenski državniški ideji od leta 1848 do 1991, ki se seli v Državni zbor. Tako ga predstavlja tudi Marija Vrečar v obsežni knjigi dokumentov Pariške mirovne konference. Janez Hladnik, dušni pastir Slovencev in posrednik pri argentinski vladi za sprejem slovenskih beguncev po revoluciji, pa pravi: “Mož z ‘velenemškim’ priimkom je bil bolj Slovenec kot vsi drugi … Njegovo mladostno navdušenje, živahnost in razboritost so nas očarali, tako da nas je kar hitro pognal v navdušeno delo za narod in Cerkev.”

Tedanji slovenski politiki niso bili niti dovolj enotni niti dovolj smeli, da bi sprejeli njegove ideje
Njegova izredna skrb za Slovence je dobila na pariški mirovni konferenci organizacijska krila in diplomatsko spretnost. Kot profesor na ljubljanski univerzi je to poglabljal in razvijal v državniške razsežnosti in v njih utrjeval svoje sodelavce, kolege in študente. Slovenci nismo bili uspešni na konferenci, ker nas svet ni dovolj poznal in ker se je politika sukala po svoje.

Stalno ozaveščanje Slovencev, posebej mladih, za narodove ideale in cilje in seznanjanje drugih narodov z našim položajem je utrjeval prek univerzitetnih, misijonskih in organizacijskih povezav. Leta 1933 je oznanil višarski nacionalni program Slovenije kot duhovnega križišča Slovanov, Romanov in Germanov.

Ob vrnitvi iz Črne gore poleti 1941 je banu dr. Marku Natlačnu predlagal ustanovitev podtalne vlade, saj je jugoslovanska razpadla in odšla v tujino. Slovenci moramo vzeti usodo v svoje roke, a politiki temu zaradi vključenosti v konzulto, neenotnosti in pomanjkanja smelosti niso sledili. Zato je v težkih razmerah okupacije 14. novembra 1941 napisal ilegalni politični program Slovenski problem, ki daje smernice za slovensko samostojnost in državnost. Besedilo je poslal dr. Mihi Kreku v London, doma so stražarji v podtalnem glasilu s pomenljivim naslovom Slovenija in Evropa razčlenjevali vidike Slovenije v Evropi.

Gre za osvoboditev in združitev vseh Slovencev v eni državni enoti, bodisi da bo ta samostojna ali v konfederaciji z več drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami, glede na Atlantsko izjavo, ki zagotavlja samostojnost vsakega naroda. Skupna enota naj bo organizirana po zgledu angleške skupnosti narodov, tj. po zahodnem merilu. Temelji naj na katoliških duhovnih načelih, kot je predvidel že na Višarjah leta 1933. Njen obseg naj bi bil od Baltika do Egejskega morja, torej Združena Evropa. Za to je našel razumevanje tudi pri politikih predvidenih držav.

Dr. Lambert Ehrlich je, da narodnost potrebuje utemeljitev tako snovno-biološko kot duhovno-miselno utemeljitev
Ob spomenici o težavah vojne in revolucije je Ehrlich stražarjem na počitniškem tečaju na začetku leta 1942 predstavil stališča do naroda in krščanstva. Ugotavlja, da je narodnost prva podlaga krščanski veri: “Nositelj krščanstva je narod! Ne kak sloj, ne kak posameznik kot posameznik, ne država, ne kaka druga družba, marveč narod.”[1] Zato moramo najprej govoriti o narodu, nato o krščanstvu. Če je človek narodnjak, bo tudi kristjan. Narodnost ima dve osnovi: snovno-biološko: “Podlaga narodnosti je kri,” in duhovno-miselno: “Brez narodne zavesti ni narodnosti.” Narodna zavest dela šele narode, saj se zgolj po krvi lahko človek odtuji narodnosti: “Tako dela narodna zavest iz človeških skupin prave narode. Mišljenje pa spada v območje svobodne volje“[2]

Narodnost potrebuje zato globljo utemeljitev, ki jo ponuja krščanstvo s svojo zapovedjo ljubezni do Boga in bližnjega. Tako se vključujemo v skupnost, zavzemamo za druge in si delimo življenje. Jezus nam je zgled ljubezni do naroda. Narodno dolžnost sicer lahko spoznava človek brez krščanstva, a nas vera občestva spodbuja k ljubezni do naroda. Sveto pismo daje zglede te ljubezni, npr. Knjiga preroka Daniela (poglavja 10, 13, 20): Bog pošilja varuhe svojemu narodu. Ta globlja, duhovna in dolžnostna vez posameznikov je dovolj močna za uresničevanje narodnostne povezanosti. Izvira iz ljubezni do naroda in je čista, brez skrajnosti. V zahtevnih časih je ključna povezanost vseh:

“Straža, ki v najhujšem zgodovinskem viharju čuva slovenski narod in njegove svetinje, ne sme prezreti najnujnejšega vprašanja današnjega časa: kako privabiti v Očetovo hišo izgubljene sinove in iz razdvojenih rojakov ustvariti zopet složno Slovensko družino.”[3]

Aprila 1942 je od italijanskih oblasti zahteval, da nemočnemu prebivalstvu zagotovi red in mir
Še bolj odraža Ehrlicha kot državnika spomenica Razvoj situacije v Ljubljanski provinci 1. aprila 1942 oziroma očitki (Gravimina) italijanskim oblastem. V njej neustrašeno, odločno in kritično ocenjuje italijansko in komunistično nasilje nad Slovenci, zahteva od okupatorjev, da preprečijo teroristično delovanje OF, opustijo maščevanje – streljanje talcev, ki so iste narodne žrtve. Namesto tega bi morala italijanska vojska zagotoviti red in mir nemočnemu prebivalstvu. Ehrlich to označuje kot pravico naroda: »Vsak narod ima v nekem smislu svojo narodno dušo. Ta duša noče umreti in slovenski narod, ki je po velikanski večini soliden, trezen, pošten in bogaboječ, prosi dnevno Vsemogočnega, da ga obvaruje uničenja in razsula.«

Zapisano in povedano Ehrlicha odlikuje kot odločilnega narodnega voditelja, oblikovalca slovenske države in neustrašenega borca za pravice slovenskega človeka. Ob 30-letnici samostojne Slovenije utemeljeno čakamo, da bo imel ne le znamenje na Teološki fakulteti in na Žalah, pač pa da bomo lahko dostojno pokopali njegove kosti ter mu pred hramom demokracije in v srcu slehernega Slovenca postavili dostojen spomenik.

dr. Janez Juhant, Časnik

[1] Stražarski arhiv/zaveza, F Ehrlich, (SA/Z, F E[enako dalje]), Počitniški tečaj, str. 1

[2] SA/Z, F E, str. 1

[3] SA/Z, F E, str. 6.