V luči prihajajočega referenduma se pojavlja cel kup zavajanj z namenom, da nasprotniki novele zakona o vodah ljudi prepričajo v svoj prav. Famozni 37. a člen deli slovenski narod na račun podpihovanja političnih sil in njihovih podložnih mainstream medijev. “Agenda nasprotovanju spremembam v Zakonu o vodah je, podobno kot pri mnogih predhodnih tematikah, ki so vodile v referendum, že zdavnaj presegla stroko, oziroma, če sem bolj natančen je nikoli niti ni upoštevala,” poudarja mag. Luka Javornik, inženir in strokovnjak za vode.
Medijska in politična mašinerija je po besedah Luke Javornika v bojne vrste debate o priobalnih zemljiščih poslala take ase kot so Miha Mazzini in pa dežurnega vseveda z BF, dr. Tomana. “Politika je s pomočjo raznoraznih (nevladnih) organizacij, ki s stroko na področju urejanja voda in pristojne zakonodaje nimajo neke trdne zveze, ljudstvu vsilila slogan “Pitne vode ne damo”.”
To sta najpogostejši zavajanji
“Dostop do oziroma varstvo nedotakljivosti pitne vode se določa z vodovarstvenimi območji (VVO) različnih kategorij,” je eno izmed zavajanj, ki ga navajajo zagovorniki referenduma. Javornik v povezavi z njim poudarja, da ta območja, ki so predmet 37. in 37. a člena Zakona o vodah sploh nimajo povezave s priobalnimi pasovi.
“Gradnja (enostavnih) objektov po 37.a členu bo vplivala na stanje vode (predvsem s stališča kvalitete)”, je zavajanje številka 2. Po predlogu Zakona o vodah 37. a člen po besedah Javornika pravi, da gradnja v priobalnih pasovih ni dovoljena razen v primeru pridobljenega vodnega soglasja, ki se med drugim (poleg izpolnjevanja drugih kriterijev) izda, če se s posegom ne poslabšuje stanje voda, ne omejuje obstoječe posebne rabe voda in to ni v nasprotju s cilji upravljanja z vodami. “Enostavno rečeno – Vodno soglasje (izdaja ga pristojna strokovna oseba na Direkciji RS za vode) torej po zakonodaji “ohranja” stanje voda (oziroma ga na poslabšuje). V kolikor strokovna oseba, ki izdaja Vodno soglasje presodi, da predviden poseg v prostor na območju priobalnih zemljišč v katerikoli točki 37. a člena (1. odstavek) ne izpolnjuje zahtev/pogojev, ga ne izda,” poudarja Javornik.
“Socialno “čuteče” politike in njihove medijske podrepnike (vključno z blogerji in ostalimi state-of-the-art strokovnjaki) ter organizacije, ki so v tej histeriji našle svoj 3-minutni prostor pod soncem bi samo opozoril na dejstvo, da so referendumi strošek za davkoplačevalce.” Morda pa bi po besedah Javornika ta sredstva, (ki so jih dejansko namenili za samopromocijo in obračune na politični ravni) namenili za posege v prostor in vodotoke, ki bodo izboljšali življenjske pogoje tako za prisotni biotop in biocenozo kot tudi za človeka.
Vsestranski intelektualec dr. Žiga Turk, diplomirani gradbeni inženir, informatik, politik, kolumnist in aktivni tviteraš je v povezavi z omenjenim referendumom zatrdil, da generalno gledano zakon zaostruje pogoje za posege ob vodi. “Zaostritve ni glede dveh vrst objektov, enostavnih in tistih v javni rabi. Pri teh dveh kategorijah zakon odločanje iz Vlade RS prenaša na občine. V bistvu gre torej za to, ali naj o vodi odloča center ali pa lokalna skupnost. Da je novi zakon “za vode” slabši od obstoječega, je stvar ocene, koga za neko vodo bolj skrbi. Vlado v Ljubljani ali občino, v kateri je voda. To ni tehnično vprašanje, ampak politično. O tem, kaj je boljše “za ljudi”, pa se sploh še ne pogovarjamo.”
Nina Žoher