Davčni strokovnjak in predsednik strateškega sveta za birokratizacijo se je odzval na kritike glede napovedanega zakona o debirokratizaciji. Pri nekaterih predlogih poda dodatne obrazložitve, med drugim pa je kritičen do zapisa novinarke, ki je vključila določbo, ki je v zakonu sploh ni. “Vsi želijo in govorijo o poenostavitvah, ko jih začneš uvajati, pa iščejo napake, ne da bi se poglobili v poenostavitve, razmišljali bolj napredno in podobno. Vse vlade do sedaj so imele možnost, da bi to storile, pa tega niso. Le zakaj?” se sprašuje Simič.
Novinarka Dnevnika Urška Rus je v članku z naslovom 10 pogruntavščin Ivana Simiča zapisala številne kritike na račun novega zakona, ki ga pripravlja predsednik strateškega sveta za debirokratizacijo Ivan Simič. Z zakonom bi razveljavili številne neveljavne predpise, omogočil novosti, ki so v tujini že stalna praksa ter vzpostavil bolj zelen prehod v prihodnost, na primer s tiskanjem računov le na zahtevo ob plačilu z bančno kartico.
Vlada je potrdila predlog zakona o debirokratizaciji. Pripravljavci zakona – strateški svet za debirokratizacijo, ki ga vodi nekdanji prvi mož davčne uprave Simič – obljubljajo, da bodo poenostavili življenje državljanov in poslovanje podjetij. Kritiki Simičevega zakona medtem opozarjajo, da zakon povzroča še večjo pravno nepreglednost, pri čemer pa je Simič kritičen, da ne navedejo katere. V nadaljevanju opozarja na novinarkine trditve, da bo z novim zakonom pretirano posegel v zasebnost in pravno varnost državljanov, ob tem pa sama ne navede, katere določbe posegajo v zasebnost in pravno varnost državljanov.
Novinarka se najprej dotakne socialne kapice, pri čemer Simič opozarja, da ob tem ne navede obstoja socialne kapice, ki jo imamo že 30 let pri samostojnih podjetnikih, posameznikih in družbenikih enoosebnih družb, ki so zavarovani na podlagi 040. Pri njih je plačevanje socialnih prispevkov omejeno na največ 2.481,75 evrov (februar 2021). “Zakaj bi potem zaposleni plačevali socialne prispevke v neomejenih zneskih. Trenutna situacija je tudi ustavno sporna, saj eni plačujejo socialne prispevke do omejenega zneska, drugi pa neomejeno,” se sprašuje Simič.
Elektronsko vročanje pošiljk bo izključno prostovoljno
“Pri elektronskem vročanju, ki je izključno prostovoljno, bo o tem, ali bo pošiljke prejemal v elektronski predal, odločal vsak posameznik sam,” je v nadaljevanju pojasnil. Če želi, bo prejemal, če ne želi, ne bo. Navedbe odvetnika Blaža Kovačiča Mlinarja, da bi bilo elektronsko vročanje verjetno smiselno le na prostovoljni bazi in za posameznike, ki uporabljajo varne elektronske predale, označuje za nesmiselne, saj gre za prostovoljno odločitev vsakega posameznika. Sploh pa ob dejstvu, da državljani že 13 let prejemamo informativne izračune dohodnine (so v bistvu odločbe) in odločbe o odmeri NUSZ, z navadno pošto. To je bilo, na njegov predlog, uvedeno in prvič izvedeno leta 2008. “Te odločbe se samo vržejo v poštni nabiralnih,” je povedal in izpostavil, da ni nobene sledi, ne elektronskega predala, ne elektronskega naslova in ni nobenih težav.
“Največja težava je v glavah posameznikov.” V tem primeru se mu ne zdijo smiselne pripombe posameznikov o težavah ki bi nastale, če bi pošiljko prejeli kot elektronsko pošto. “S takšnimi posamezniki bomo lahko le ugotavljali, kako druge države napredujejo, mi pa pošiljke vročamo s pomočjo pismonoš, katerih je vedno manj. Kdo nam bo pa vročal pošiljke, ko ne bo več pismonoš,” je še kritičen.
Uvedba obveznega računa je neumnost
V tretji točki novinarka zapiše: “Izklopi razum, pozabi račun“. Pri tem se nanaša na predlog, da bi v primeru plačila s kreditno ali drugo kartico, kupec sam odločal o tem, ali mu trgovec izda račun ali ne. Gre za zadevo, ki je že uvedena v nekaterih državah. Tisti, ki več potujejo so to mogoče že opazili. Če je račun plačan s kartico, je vse evidentirano v sistemu in v kolikor kupec ne želi vzeti računa, ga ne bo vzel, v kolikor želi pa ga bo. “Ne gre za nobeno omejevanje ali prisilo,” je pojasnil. Kot izpostavlja ne vidi razlike v tem, da posameznik računa ne želi vzeti ali pa ga ob izhodu vrže v smeti in s tem dodatno obremeni okolje.
“Pričakovati je, da bodo nekateri trgovci, neodvisno od tega zakona, v primeru plačila z njihovo kartico, račun enostavno posredovali na mobilni telefon kupca,” še poda predlog. To možnost imetnikom plačilne Pika kartice zaenkrat omogoča le Mercator, ki uporabniku naloži račun v Moj M aplikacijo.
V Sloveniji pa sicer obstaja tudi aplikacija noprintZ, ki trgovcem in kupcem omogoča enostavno nalaganje računov in poskrbi za enotno evidenco opravljenih nakupov, skupaj z izdelki. Po naši raziskavi sodeč pa se te možnosti v tem trenutku poslužuje zelo malo trgovcev v Sloveniji. “Danes živimo v drugem času in je potrebno iskati poenostavitve,” je še jasen Simič. Namen akcije Vklopi razum, vzemi račun pa je, da kupci vzamejo račun in s tem onemogočijo izdajatelju računa, da prodaje ne bi izkazal med prihodki. To pa je smiselno le v primeru plačila z gotovino. V primeru plačila s kartico ostane sled in se račun evidentira med prihodki.
Določbe o enostavnejšem kaznovanju ni v zakonu, kot je to poudarila novinarka
V nadaljevanju je še kritičen do novinarke, ki očitno ni opazila, da določbe o izdajanju plačilnega naloga brez izjave kršitelja in brez opisa prekrška, ni v predlaganem zakonu. To bi namreč pomembno zmanjšalo pravno varstvo kršiteljev, zato se najverjetneje vlada ni odločila tega vključiti v zakon o debirokratizaciji.
Povečanje pooblastil državnim sekretarjem se Simiču zdi smiselno, saj bi tako po novem lahko podpisovali odločbe. Meni, da bi morali odločati tisti, ki odločbe podpisujejo, saj tovrstno podpisovanje pomeni veliko dela. “Ta določba pomeni razbremenitev ministrov,” je pojasnil. V nadaljevanju še zavrne očitek o tem, da bi vzpostavljali vzporedni uradni list, saj bo novi register vodil in urejal Uradni list. Vsekakor pa opaža, da kritiki vidijo tudi pozitivne lastnosti predlaganega zakona, kot je denimo ukinitev žigov ter ukinitev pisanja datuma z besedo pri prejemu pošiljke. “Pri teh novostih nisem zasledil pripomb in očitno gre za dobro pogruntavščino. Čudi me le, da jo niso pogruntali že prej,” je še dejal.
Pri krčenju števila predpisov pojasnjuje, da gre za objavo zakonov, ki ne veljajo več, so pa še vedno med evidenco uradnih zakonov. “Tako bodo tudi uradno prenehali veljati,” je dejal in pojasnil, da gre dejansko za prečiščenje predpisov. Na navedbe nekdanjega finančnega ministra Mitje Gasparija, da debirokratizacije ni možno doseči z enim velikim zakonom in da je takšna debirokratizacija bolj ali manj modni trik, odgovarja, da to niso edine poenostavitve, saj že delajo na novih, ki bodo ravno tako objavljene v zakonu o debirokratizaciji v nadaljevanju. “Priznam pa, da v zadnjih tridesetih letih nisem zasledil nobene poenostavitve, ki jo je predlagal ali uvedel nekdanji finančni minister,” je bil še kritičen Simič.
Simič še zavrne kritiko o tem, da je bila javnost izključena pri oblikovanju zakona, saj javnost daje svoje pripombe. Na koncu pa še izpostavi: “Vsi želijo in govorijo o poenostavitvah, ko jih začneš uvajati, pa iščejo napake, ne da bi se poglobili v poenostavitve, razmišljali bolj napredno in podobno. Vse vlade do sedaj so imele možnost, da bi to storile, pa tega niso. Le zakaj?”
Sara Rančigaj