Danes se slovenski internacionalni socialisti spominjajo, da so se po naključju zgodovine nepričakovano znašli med zmagovalci druge svetovne vojne, čeprav so vojno začeli med poraženci. 27. april se namreč praznuje na nacionalni ravni kot “dan boja proti okupatorju” – dan, ko so se komunisti odločili, da se bodo skupaj borili proti zahodnim imperialistom.
Mineva 82 let od famoznega sestanka v Vidmarjevi vili v Ljubljani, kjer so se zbrali komunisti, krščanski socialisti, sokoli, žensko gibanje Angele Vode, kulturniki in Nagodetova Stara pravda. Po uradni verziji so se tam zgodili usodni premiki boja proti okupatorju in protifašističnega boja, številni dokumenti in pričevanja pa merijo ravno nasprotno.
Pričevalci, ki so se sestanka udeležili, so namreč povedali, da o nacifašizmu sploh niso govorili, saj je takrat še vedno bil v veljavi pakt o nenapadanju med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo. Namesto tega so svoj “upor” usmerili proti zahodnim kapitalističnim deželam (ZDA, Veliki Britaniji, Franciji) in se na prvem srečanju poimenovali antiimperialistična fronta. Kot Osvobodilna fronta proti nacifašizmu so se pozicionirali komaj kasneje, ko je njihov “prijatelj” Adolf Hitler nepričakovano napadel glavnega botra slovenskih in jugoslovanskih komunistov – gruzijsko pošast Josifa Stalina. Ustanovljeni so bili torej predvsem kot pododred nacifašizma, koketiranje z nacistično Nemčijo pa jim je še leta kasneje očitala ena od udeleženk – Angela Vode, v zameno pa so jo komunisti do smrti potisnili na margino družbe.
Slovenski komunisti so praznik enkrat že ukinili – zaradi strahu pred Srbi
Praznik dneva ustanovitve Osvobodilne fronte so v povojni socialistični Sloveniji sprejeli leta 1948 in se je kot najsvetejši med takratnimi prazniki praznoval do leta 1951. Nato so poslanci takratne slovenske vlade praznovanje 27. aprila opustili in določili 22. julij kot glavni praznik, ki se je imenoval dan vstaje in je simboliziral dan, ko so v okupirani Sloveniji počile prve partizanske puške. V resnici je bil ta dan vstaje več ali manj za lase privlečen partijski mit, ki je nastal na podlagi dokaj nepomembnega dogodka – napada treh komunistov, ki so iz gozda streljali na orožnika slovenskega rodu Franca Žnidaršiča in ga ranili. Razlog za “izbris” dneva OF leta 1951 je bil v takratnih projugoslovansko usmerjenih komunistih, ki niso želeli, da bi nastali spori med jugoslovanskimi republikami glede datumov in začetkov bojev. Prvenstvo so si namreč lastili Srbi, ki so dan vstaje praznovali 7. julija.
Kocbek jim ni zaupal zaradi paktiranja s Hitlerjem
O začetkih Osvobodilne fronte govori Edvard Kocbek v dnevniškem zapisu, ko so ob tridesetletnici podeljevali posebna priznanja udeležencem ustanovnega sestanka. “Prvič: zgodovina NOB ne pozna nobene uradne ustanovitve Osvobodilne fronte. Tudi antifašistična fronta ni bila ustanovljena, kajti ta je obstajala že pred razpadom Jugoslavije. Ta datum je nastal manipulativno, Kidrič je potreboval datum ustanovitve in zato so pač nek debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum ustanovitve OF,” piše o Kocbekovih spominih Andrej Inkret v delu In stoletje bo zardelo.
Kaj torej praznujemo?
Praznujemo predvsem opomin, da so bili slovenski in jugoslovanski komunisti sprva izvirni kolaboratorji nacionalnega socializma, kot ga je v Nemčiji uvedel Hitler, saj je bil ta izvrstno komplementaren s komunističnim bojem proti bogatašem in kapitalističnim državam. Praznik je, podobno kot vsakoletna romanja na Dražgoše, sodobna groteska, žalitev spomina na vse žrtve nacizma, fašizma in komunizma, predvsem pa priložnost za sodobno levico, da svojim volivcem na levi pove, da je največje zlo na svetu kapitalizem in da so se oni proti njemu borili že pred več kot 80 leti.
Andrej Žitnik