“Zdravniki dnevno sklepamo gnile kompromise zato, da zdravstveni sistem sploh še nekako deluje. Skrbi me, da se čedalje bolj približujemo nekdanjim jugoslovanskim republikam (Hrvaški in Srbiji), in to brez potrebe. Približevati bi se morali Nizozemski, Švedski in Danski. To bi morali biti naši cilji.”
Tako je povedal mag. Marko Bitenc, doktor medicine in kirurg ter stoodstotni zagovornik javnega zdravstva, v nedavnem intervju za tednik Demokracija. Dodal je, da je bilo podobno kot zdaj v zdravstvu “tudi na področju gospodarstva in zdaj vidimo, kako se je končalo − z največjim ropom slovenske družbe”. V zdravstvu smo sicer evropsko še primerljivi, vendar z izjemo, da imamo specifično usmerjen pogled na zasebništvo, kjer se s populizmi in demagogijo vpliva tudi na javno mnenje, češ da je zasebništvo slabo.
O 400 tisoč čakajočih
Na vprašanje Demokracije o razlogih za dolge čakalne vrste, na poseg in preiskavo trenutno čaka okrog 400 tisoč oseb, je Bitenc odgovoril, da za to obstaja “izključno en razlog”. Izvajalci vedno opravijo več storitev, kot jih Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) “kot plačnik tudi plača”. To je “izključno na strani tistih, ki neustrezno načrtujejo potrebne programe zdravstvenih storitev in na strani tistih, ki na podlagi takšnega načrtovanja odmerjajo finančna sredstva za izvajanje tovrstnih programov”.
Škoda je velika, bolniki na različne operacije pa večinoma čakajo v bolniškem staležu. Spomnil je, da so se čakalne dobe so “bistveno skrajšale v času, ko je bil resorni minister Andrej Bručan (v času prve vlade Janeza Janše – op. av.), ki je bil tudi prvi, ki se je čakalnih dob lotil na ustrezen način”. Sprejel je ustrezne ukrepe, zdravstvu izgovoril več denarja, “čakalne dobe za več različnih programov skrajšale dobesedno čez noč”.
Stavka zdravnikov in zobozdravnikov
Glede stavke zdravnikov in zobozdravnikov je povedal, da je za njega in “verjame, da tudi za druge zdravnike, stavka velika etična dilema in frustracija. Vemo sicer, da je stavka uperjena zoper državo oziroma vlado, vendar pa stavka vladajočih politikov nikoli ne prizadene. Prizadene samo naše bolnike”. Dodal je, da se zdravniki sicer dnevno soočajo s številnimi neurejenimi razmerami, osebno je tudi pogosto “v veliki etični stiski, ko ne more zagotoviti pravočasno vsega tistega, kar bi mu moral zagotoviti tako skladno s Hipokratovo prisego kot tudi Kodeksom zdravniške etike”.
To je “zelo žalostno, ker živimo v državi, ki ni revna in nerazvita” in to ni potrebno. Zdravniki pa so tisti, “ki lahko spodbudijo primernejši tempo reševanja. Vendar je to največkrat šele takrat, ko smo potisnjeni na rob,” je dodal. Za zdravniško stavko je dejal, da se bo pokazalo, da ta ni potekala “zaradi lastnih stanovskih interesov”, pač pa zaradi prebivalcev in bolnikov. Očitno pa je bilo treba začeti s stavko, “da se sploh začnejo pogovarjati, čeprav bi se lahko že eno leto v miru in v mirnih okoliščinah pogovarjali o ustreznejših rešitvah”.
Glede plač zdravnikov je opozoril, da so te nizke, “še večji problem pa je sistem nagrajevanja”. Bitenc meni, da mora sistem javnega uslužbenca ostati “in mora biti prevladujoč način”, vendar “pa manjka določen status med povsem zasebnim zdravnikom in javnim uslužbencem”. Opozoril je, da je veliko “ozkih grl, to so anesteziologija, radiologija, nekatere veje kirurgije in urologija, kar vse pa bi lahko rešili tudi z obstoječimi zdravniki in odpravili čakalne dobe”.
O vodenju zdravstvenega resorja
Na vprašanje o ustreznosti vodenja zdravstvenega resorja je dejal, da je bil prav optimističen, “ko se je resorna ministrica (Milojka Kolar Celarc – op. av.) z ekipo udeležila izredne skupščine Zdravniške zbornice Slovenije”. Z njimi je bila pet ur in poslušala, ob koncu razprav pa je dala tudi jasno sporočilo, da se skoraj z večino ugotovitev in predlogi rešitev strinja. “Optimizem je kmalu zbledel”, saj ni bilo nobenih ukrepov več. Rekel je še: “Kjerkoli s čimerkoli v naši družbi, državi upravlja država, je to slabo vodeno in slabo upravljano. Menim tudi, da država v Sloveniji ni sposobna biti dober gospodar in dober upravitelj ne glede na resor − kulturo, zdravstvo ali šolstvo.”
Opozoril je, da je “problem tudi v volilnem telesu, ki na vsakih svobodnih in demokratičnih volitvah glasuje za opcije, ki ohranjajo državni kapitalizem, čeprav vemo, da smo največje rope družbenega premoženja doživeli prav zaradi državnega upravljanja. Slovenijo namreč še vedno vodijo politične opcije, ki volilni bazi zagotavljajo ohranjanje tega, kar nas je oropalo. In verjetno imajo slabe možnosti za uspeh na volitvah opcije, ki predlagajo spremembe, ki bi Slovenijo končno postavile na razvojno pot, ob bok starim zahodnim demokracijam”.
Vlada in parlament nista sposobna pripraviti boljše zakonodaje
Glede nujnosti reforme na zdravstvenem področju je Bitenc dejal, da “je izgovarjanje na nujnost reforme samo izgovarjanje na neuspešne postopke pri reševanju problemov”. Prepričan je, da “boljše zdravstvene zakonodaje, kot jo imamo ta hip, ta parlament in ta vlada nista sposobna pripravit”, vsa “orodja za rešitev zdajšnjih težav s področja javnega zdravstva so napisana v obstoječi zdravstveni zakonodaji”, celo ključni problem javnega financiranja − to je obseg sredstev in načrtovanje potrebnih programov − je zelo dobro opredeljen v zdajšnji, 20 let stari in veljavni zakonodaji.
Presenečenje nad sindikati in upokojenci
Govoril je tudi o vlogi in sestavi skupščine ZZZS. Po zakonu ima ta namreč “v rokah škarje in platno za financiranje javnega zdravstva. V skupščini je 20 predstavnikov delodajalcev, med katerimi so tudi predstavniki vlade, 25 članov pa je predstavnikov delojemalcev, med njimi so predstavniki upokojencev in sindikatov. To pomeni, da oni odločajo o tem, kakšno zdravstvo bodo namenjali tistim, ki jih predstavljajo,” je dejal in dodal: “Še vedno pa sem presenečen, da predstavniki sindikatov in upokojencev, ki so dnevno izpostavljeni čakalnim dobam, ne uporabijo pristojnosti, kot jo imajo.”
Na vprašanje Demokracije, koliko je slovenski zdravstveni sistem letno podhranjen, pa je odvrnil, da se številke gibljejo med 150 in 200 milijoni evrov. “To je drobiž za dejstvo, da bi s tem lahko rešili številne težave slovenskih državljank in državljanov. Žaljivo do davkoplačevalcev, državljank in državljanov je, da manjkajočega denarja ne namenijo za zdravstvo.”
V. K.