Vsakega 1. maja je tradicionalno praznik dela, a se v Sloveniji izrablja za vse druge namene in simbole, samo za svoj osnovni namen ne. Prvi maj tako v Sloveniji velja za komunistični praznik, ki ga praznujejo, čeprav je dela prost dan, predvsem zavedni komunisti, podporniki enopartijskega sistema iz nekdanje države. Če smo nekoliko zlobni, bi lahko rekli, da komunisti potrebujejo dva dneva za en praznik, da si lahko po pijančevanju na kresu dodobra opomorejo. Mladi se niti ne zavedajo simbolike 1. maja, saj praznovanje vseh nekdanjih partijskih praznikov, tudi neuradnega dneva mladosti 25. maja, dojemajo kot razlog več za “dobro žurko”. Kako je ne bi, ko pa so v Sloveniji venomer v začetku maja takšne podobe, kot smo jim priča na sliki spodaj (posneta je bila danes na Bregu pri Borovnici), nekaj povsem običajnega.
Pred leti sem na Jesenicah opazoval strežbo v lokalnem bifeju, kjer so natakarji in natakarice stregle v rdečih rutkah in pionirskih čepicah. Seveda jih je posnemala tudi mladina, ki se ji je vse skupaj zdelo zelo kul. Kaj je lepšega, kot prepevati jugorockovske napeve Josipu Brozu Titu in “bratstvu ter jedinstvu” s steklenico piva v roki, kajne? Težava je v tem, ker se mladina sploh ne zaveda, kakšen režim častijo. In da ni komunizem prav nič manj krvav totalitarni simbol, kot nacizem.
V Sloveniji je iz Nemčije uvoženi praznik dela nadomestil našo domačo junijsko kresno noč ob okupaciji, leta 1941. pic.twitter.com/FwqFgx3h9X
— Libertarec (@Libertarec) April 30, 2017
A to praktično od osamosvojitve dopušča država. Ne predstavljam si, da bi se lahko nekaj podobnega zgodilo na Hrvaškem. Tam so na svojo državo precej bolj ponosni, saj so se zanjo tudi bolj krvavo borili. Slovenija je tista republika iz nekdanje skupne države, ki so jo komunisti dobesedno ukradli; taisti ljudje, ki so sodelovali z okupatorjem med osamosvojitveno vojno, so se čez noč preoblekli in postali glasniki samostojne države. Zdaj so se preoblekli nazaj in nostalgično častijo svoje stare praznike.
Čaščenje komunističnih totalitarnih simbolov ni v Sloveniji nič nenavadnega
Zgoraj omenjena fotografija, ki je bila posneta na Bregu pri Borovnici, prikazuje zastavo “z rdečo zvezno na čelu”, ki jo je neidentificirana oseba ponosno razobesila v čast praznika dela. V resnici gre za čisto provokacijo, ki jo levičarske oblasti dovolijo, preprosto zato, ker je bil komunizem tisti totalitarni sistem, ki je ob koncu 2. svetovne vojne zmagal v tem prostoru, zato je to v skladu z njihovo politično ideologijo. In ker je bil okupator nemški. Gre torej za neke vrste kljubovanje vsem nasprotnikom krvavega komunističnega režima, ki je s povojnimi poboji tudi Josipa Broza Tita uvrstil na lestvico deset največjih množičnih morilcev 20. stoletja.
Še slika na predvečer prvega praznovanja Praznika dela v Mariboru. pic.twitter.com/VAuJxS7Ial
— marko štrovs (@MStrovs) April 30, 2017
Leta 1941 v Trbovljah komunisti in nacisti skupaj “žurali” za praznik dela
Redko kdo od mladih ve, da so v Trbovljah leta 1941 organizirali tudi skupinsko proslavljanje 1. maja. Nekateri najbolj goreči med njimi so se celo včlanili v “Hitlerjugend” in novačili člane zanj. V obdobju, ko so nacistične okupacijske oblasti začele s prvimi izgoni zavednih Slovencev, intelektualcev, duhovnikov in velikih kmetov iz okupiranih Gorenjske, Koroške in Štajerske, so bili slovenski komunisti varni pred preganjanjem. Ravno zato je treba osveščati mlade o resnici, da v prvih dveh mesecih okupacije slovenski komunisti niso na noben način nasprotovali nacističnemu okupacijskemu režimu, temveč so ga marsikdaj celo podpirali. Vse to se je seveda spremenilo še istega poletja z napadom tretjega rajha na Sovjetsko zvezo.
Tudi Adolf Hitler je bil velik socialist, ki je želel podporo nemškega delavskega razreda pridobiti tako, da je 1. maj razglasil za praznik dela in dela prosti dan. Prvič so množične parade po celotnem tretjem rajhu organizirali leta 1933; nacisti so mahali s svastikami in privabljali na ulice večino delavskih organizacij, pekle so se klobasice in pivo je teklo v potokih. Nebo so preletavala vojaška letala. To je bilo največje praznovanje 1. maja na prostem, kar ga je svet kadarkoli videl. Podoben praznik so nacisti v Berlinu pripravili tudi v letih 1936 in 1938.
– Mit o NOB: Od kdaj spadajo ubijanje ‘razrednih sovražnikov’, tudi celih družin, požigi celih vasi in podobno v ‘boj za svobodo’? (1. del)
– Mit o NOB: Partizanstvo se želi oprati madeža bratomorilstva, da bi se z njim umazalo domobranstvo s ‘kolaboracijo’ (2. del)
– Mit o NOB: “Komunistično vodstvo je izdalo vaščane Dražgoš” (3. del)
– Mit o NOB: “Partizanstvo se je porodilo iz popolne nemoči komunistične partije in marksistične levice” (4. del)
Kaj drugega je svastika kot totalitarni simbol, torej povsem primerljiva z rdečo zvezdo, ki jo je izobesil jugofanatik na Bregu pri Borovnici? Takšni totalitarni simboli nimajo kaj dosti skupnega z originalnim izvorom praznika dela, ki je izvorno spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, znane pod imenom Haymarketski izgred, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje. Zlasti leta 1872, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen osemurni delavnik.
Totalitarni režimi so praznik, tako kot vse drugo, preprosto ukradli in ga zlorabili v svoje krvave namene.
L.S.