fbpx

Pričevanje 88-letne Meri Bozovičar: “Partizani niso pri pobijanju svojih prav nič oklevali, tako se je zdelo že v tistih časih in tudi v novejših časih zbrane številke pobitih govore temu v prid.”

Foto: Wikimedia Commons

Izšla je knjiga Meri Bozovičar z naslovom Krvava zarja, ki ponudi doživeto pričevanje o medvojnem in povojnem komunističnem nasilju na Škofjeloškem. Gre za izredno poučno biografijo klene in bistre 88-letne Škofjeločanke, ki je na svoji koži doživela medvojni in povojni komunistični teror. Glavno sporočilo knjige je, da se bomo le z resnico osvobodili boleče preteklosti in se kot narod ozrli v lepšo prihodnost. V prvem delu članka opisujemo poglavja, ki se nanašajo na poboje in kraje s strani partizanov ter ustanovitev Slovenskega domobranstva. 

Nedavno je pri založbi Planet pod naslovom Krvava zarja izšla biografija bistre 88-letne Škofjeločanke Meri Bozovičar. V knjigi, ki jo je po njenem pripovedovanju napisal Aleksander Škorc, Bozovičarjeva doživeto opiše medvojno in povojno komunistično nasilje na Škofjeloškem, njeno glavno sporočilo pa je, da se bomo le z resnico osvobodili boleče preteklosti in se kot narod ozrli v lepšo prihodnost. V povzetku knjige je zapisano: “Veliko je bilo odličnih pričevanj o nesmiselni bratski moriji, a le redko na način, ki ne bi, hote ali nehote, še dodatno poglabljal razkola. Meri Bozovičar v svoji veri v Boga in z obiljem podedovane, v klenih slovenskih dušah porojene ljubezni, zmore objektiven in ljubezniv pogled tudi na najhujše odlomke naše morilske sage. Ta knjiga krivičnemu ne zmore razpihati sovraštva, zmore pa pravičnemu kazati pot odpuščanja, kot zmore vsem skupaj optimistično razjasniti oko, iztisniti iz njega solzo ljubezni in vsaj malo razsvetliti temo očitnih poizkusov začetka nove morije neslutenih razsežnosti.” V nadaljevanju povzemamo nekaj odlomkov iz omenjene knjige, ki nazorno prikazujejo revolucionarno nasilje na Škofjeloškem med 2. svetovno vojno. Pri tem je poudarek na pobojih in krajah s strani partizanov ter ustanovitvi Slovenskega domobranstva.

Bolj so preganjali Slovence kot okupatorja
Bozovičarjeva v knjigi predstavi več medvojnih tragičnih zgodb, v katere je bila vpletena tudi njena družina, ki je živela v Zmincu. Med drugim potrdi, da je tudi partizanom na območju Škofje Loke med 2. svetovno vojno bolj šlo za izvedbo komunistične revolucije kot za boj proti okupatorju: “Partizani niso pri pobijanju svojih prav nič oklevali, tako se je zdelo že v tistih časih in tudi v novejših časih zbrane številke pobitih govore temu v prid. Sploh se zdi, da so bili pri ‘kaznovanju’ svojih veliko bolj zagreti in dosledni kot pri preganjanju okupatorja.” Med drugim so partizani ubili tudi številne nič krive kmete. Bozovičarjeva med drugim navaja: “Nekega večera, mislim, da meseca marca leta 1944, so prišli partizani v Karlovec k Bičku in pa k Čiku. Postrelili so tam gostujoče hribovske gospodarje, in sicer pri Čiku šest ljudi, pri Bičku pa štiri, med njimi tudi enega otroka. Nemci so nato ustreljene položili v krste in jih prav z veseljem razstavili pred rotovžem sredi Mestnega trga. Za krstami so visele nemške zastave s kljukastim križem. Pokazati so hoteli in tudi so, kaj so partizani naredili s svojimi ljudmi.

Od prebivalstva na hribovskih kmetijah so zahtevali hrano kljub vsesplošnemu pomanjkanju
V obdobju med 2. svetovno vojno je bilo na širšem območju Škofje Loke izredno pomanjkanje. Ne glede na to so se tamkajšnje partizanske enote, ki so se skrivale po gozdovih, pogosto tudi na silo posluževale pridelkov kmetov, ki običajno še zase niso imeli dovolj hrane. Kot poroča Bozovičarjeva, so bile pri tem najbolj na udaru kmetije v hribovjih v okolici Škofje Loke: “Hribovskim prebivalcem zaradi tega ni bilo lahko, saj so partizani potrebovali hrano in so si jo tudi vzeli. Če ni šlo zlepa, je šlo pa zgrda. Hribovske družine so bile takrat še številčne, imele so tudi po deset otrok in marsikdaj niti zase niso imeli dovolj. Pa še strah pred mobilizacijo je bil tu. Tako so se gospodarji s Svetega Andreja, Svetega Petra Hriba, Svetega Ožbolta in Svete Barbare čez noč umaknili na varno v Loko in tam prespali. Partizani so namreč prihajali po hrano in po ljudi za svojo vojsko ponoči, podnevi si niso upali kaj prida hoditi naokoli.”

Knjiga Krvava zarja (Foto: družbena omrežja)

Kradli so tudi po trgovinah
Partizanstvo so na svojih lastnih ramenih kmalu izkusili tudi pri pričevalki doma. Poroča namreč, da so imeli v Zmincu trgovino. O tem zapiše: “Ko si jo je mami zaželela, ati ni okleval, saj so jo tudi potrebe okoliških kmetov narekovale /…/ v našo trgovino so prihajali z okoliških hribov in vasi. S Svetega Ožbolta, Črnega vrha, Svetega Petra Hriba … in lahko rečem, da je bila zelo dobro obiskana.” Omenjeno idilo pa so kmalu prekinili partizani, ki so iz trgovine ukradli vsa živila, zaradi česar so jo morali nato zapreti. “Ukrep Nemcev je bil logičen, niso nam pripeljali novih živil in trgovino smo morali zapreti,” razlog za zaprtje opisuje Bozovičarjeva.

Ustanovitev Slovenskega domobranstva kot odgovor na nasilje partizanov
Bozovičarjeva poroča, da so imeli doma tudi gostilno, zaradi česar so bili vedno na tekočem z najnovejšimi informacijami. Tako so kmalu izvedeli tudi za prve namige o ustanovitvi vojaških enot, katerih glavni namen bi bil varovati domače prebivalstvo pred nasiljem in krajami partizanov. O tem pričevalka zapiše: “Spominjam se, kako je Muretov Peter v gostilni razlagal, da se bodo organizirali in uprli partizanom, ki jim pobirajo živino in živež. In res, pri Muretu v Sopotnici je nastala domobranska postojanka, ena tudi v Črnem vrhu, v Loki pa je bil sedež Bele garde, in sicer v prostorih loškega gledališča. Glavni poveljnik je bil Janez Rupar – Čik. K domobrancem so pristopali večinoma mladi fantje in možje iz hribovskih vasi, tisti pač, ki so se bali, se čutili od partizanov ogrožene.”

M. D.