fbpx

Primer Novič se je sprevrgel v novo sodno farso. Krivic: Gre za grobe in v nebo vpijoče kršitve

Milko Novič (Foto: STA)

Po neupoštevanju odločbe Ustavnega sodišča, ki je po pritožbi zagovornikov obtoženega Milka Noviča za domnevni umor Janka Jamnika odločilo, da mora prvostopenjsko sodišče ponovno odločiti o njegovem priporu, se je obramba na sklep izven razpravnega senata ponovno pritožila. Poleg prilagajo tudi mnenje nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki pravi, da je senat izvedel konkretizacijo ponovitvene nevarnosti popolnoma nezadostno in neprepričljivo. 

Obramba Milka Noviča, ki je obtožen umora direktorja kemijskega inštituta Janka Jamnika in je v priporu že od decembra 2014, je na Višje sodišče vložila pritožbo in hkrati apel, naj se začne z zadevo vsebinsko ukvarjati in se izogibati vsebinsko prazni argumentaciji, kot se je je posluževalo do sedaj. Pri tem so sodišče opozorili naj se zaveda odgovornosti, ki jo ima pri odločanju o tako pomembnih temeljnih pravicah, kot je pravica do osebne svobode.

Po mnenju odvetnika Jožeta Hribernika in Žige Podobnika je ustavno sodišče v pritožbi ugotovilo, da so bile obakrat do sedaj, ko se je odločalo o priporu, kršene ustavne pravice obdolženega in da je izven razpravni senat, ki je o priporu odločal, odločbo ustavnega sodišča spregledal in nedopustno podaljšal pripor, zadevo Novič pa s tem povzdignil v šolski primer kršenja človekovih pravic.

Nepravo v rokah sodnikov
Tako po mnenju obeh zagovornikov kot tudi nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, je obrazložitev za podaljšanje pripora vsebinsko prazna in neargumentirana, nelogična in neživljenjska in kot taka v nasprotju z mnenjem in navodili ustavnega sodišča, saj jih ni upošteval niti v eni od treh točk, ko se odloča o ponovitveni nevarnosti.

Sodišče mora navedbe vsakokrat tudi preizkusiti
Obramba tako opozarja, da senat kljub izrecni zahtevi ustavnega sodišča ni odgovoril na navedbe obrambe, ki so po njihovem mnenju še kako tehtne. Ti namreč niso upoštevali, da je priča Farkaš Novičeve navedbe jemala kot gostilniške in ne kot resne grožnje. Prav tako niso celovito razumeli izvedenca klinične psihologije, saj le ta za obdolženega Noviča ni obremenilna.

Kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah
Eden glavnih očitkov pritožnikov je v kršenju 6. člena evropske konvencije o človekovih pravicah, saj evropska pravna praksa zahteva od sodišča, da to vsakič znova opravi konkretne preizkuse in vsebinsko presojo obstoja pripornih razlogov. “Ta mora biti jasna, določna in argumentirana, česar pa sodišče pri odločanju ni upoštevalo, kar pomeni evidentno zlorabo prava,” menijo pritožniki, ki se nanašajo na prakso evropskega sodišča za človekove pravice.

Celotno pritožbo si lahko ogledate na teh povezavah (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9)


Matevž Krivic o zadevi Novič:
Da senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je sprejel sklep št. I Ks 53384/2014 z dne 20. 7. 2016, sploh ni razumel odločbe Ustavnega sodišča z dne 18. 7. 2016, s katero mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje (sicer brez potrebe, a o tem kdaj drugič, ko bo za to več časa in prostora), je jasno razvidno že iz prve točke tega sklepa. V njej ta senat že na začetku (nadaljnja kratka obrazložitev sklepa pa to samo še dodatno potrjuje) jasno pove, kako napačno je razumel odločbo Ustavnega sodišča – razen, če jo je morda sicer razumel, a je že v tej prvi točki zavestno napačno predstavil njeno vsebino. Predstavil (povzel) jo je namreč tako, kot da mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje samo (ali predvsem) zato, ker “obstoj subjektivne okoliščine, zaradi katere naj bi bil podan razlog ponovitvene nevarnosti, v odločbah ni konkretiziran”.

Primer Novič se je sprevrgel v novo sodno farso. Krivic: Gre za grobe in v nebo vpijoče kršitve 1

Kako je senat na nadaljnjih petih straneh (skupaj šest strani dolge obrazložitve svojega sklepa) povsem nezadostno in neprepričljivo izvedel tudi to “konkretizacijo” (v resnici le natančnejšo obrazložitev starih trditev in “ugotovitev”, medtem ko bi v sedanjem sklepu morali tako obrazložitisedanje, nove ugotovitve), bo najbrž navedeno v pritožbi obtoženčevih zagovornikov, zato se bom tu omejil na to, katere bistvene zahteve iz odločbe US (oziroma razloge za razveljavitev prejšnjih sklepov) je ta  senat bodisi (iz malomarnosti?) spregledal bodisi zavestno zamolčal. Gre za zahteve, ki so v odločbi US najprej (v 11. in 13. točki obrazložitve) prikazane načelno,  nato pa konkretizirane na koncu 16. točke takole: “K temu je treba dodati tudi utemeljeno izrecno opozorilo pritožnika, da je bilo izvedensko mnenje izdelano že na začetku sodne preiskave. Izvedenec je bil sicer na glavni obravnavi zaslišan, vendar je odgovarjal na vprašanja v zvezi z izvedenskim mnenjem, izdelanem v času preiskave. Medtem je sedaj pritožnik v priporu že osemnajst mesecev. Prav to, da mora sodišče ob vsakem podaljšanju pripora ponovno preveriti obstoj vseh ustavnih pogojev za dopustnost posega v pravico do osebne svobode, narekuje osvežitev dokazne podlage, ki je temelj tovrstnega sklepanja o obstoju subjektivne okoliščine. Tudi tega sodišča niso opravila.”

Da tako zahtevane “osvežitve dokazne podlage” v 24 urah sodišče ne more narediti, je bilo gotovo jasno tudi Ustavnemu sodišču, ki je tako zahtevo postavilo, zato je njegovo  vrnitev zadeve v  ponovno odločitev v 24 urah najbrž mogoče razumeti in jo je treba interpretirati samo tako, da je bila s tem pristojnemu senatu dana možnost, da tako “osvežitev dokazne podlage”, če je bila medtem morda že opravljena, vključi v novi sklep in ga s tem utemelji – drugače pa bi moral slediti razlogom v odločbi US in pripor takoj odpraviti.

Da pristojni senat Okrožnega sodišča odločbe Ustavnega sodišča res ni razumel (razen če je njeno vsebino morda celo zavestno napačno interpretiral), je – podobno kot iz 1. točke obrazložitve – jasno razvidno tudi iz zadnje, sklepne 5. točke obrazložitve, ki se glasi: “Upoštevaje težo kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, je ukrep pripora, kljub temu, da traja že od 24.12.2014, povsem sorazmeren ukrep s pravico obtoženca do osebne svobode.”  Komentar te sklepne “ugotovitve”, upam, na tem mestu niti ni potreben. Bo pa najbrž potreben, če bomo kdaj bolj resno poskusili doseči, da bi se kvaliteta tovrstnega sodnega odločanja začela približevati vsaj neki povprečni kvaliteti sodnega odločanja, kakršno bi v državi članici EU in podpisnici Evropske konvencije o človekovih pravicah smeli pričakovati. 

M. P.