Pred praznikom vseh svetih so se v kočevski cerkvi zbrali k sveti maši za žrtve pobitih po drugi svetovni vojni v breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Sveto mašo je vodil msgr. dr. Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) in novomeški škof.
Pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu so se poklonili tudi po letu 1945 umorjenih več kot 3200 žrtvam, nadškof je tudi blagoslovil kraj morišča.
Spomnimo. Arheologi so v preteklih mesecih izkopali okrog 3200 posmrtnih ostankov slovenskih mož in fantov, ki so jih junija 1945 sem pripeljali iz taborišča v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano in so bili zverinsko ubiti v gozdovih Kočevskega roga. Msgr. dr. Andrej Saje je v nagovoru poudaril: “Molili bomo zanje in za vse druge žrtve nasilja, ki počivajo v slovenski zemlji s prošnjo za spravo in mir ter iskreno željo, da se kaj takega nikoli več ne bi ponovilo. Mnogi pobiti so v rokah stiskali rožni venec ali svetinjico brezjanske Matere Božje, kar je znamenje, da so do zadnjega živeli v krščanskem upanju in v živi veri v Boga.”
Dr. Saje je tudi poudaril, da so slovenski kristjani v času druge svetovne vojne in revolucije kljubovali zatiranju okupatorjev in bratomornemu terorju svojih rojakov. Številni so bili med vojno in po njej umorjeni na krut način. Večina bratov in sester, ki se jih spominjamo, je šla skozi kalvarijo Kočevskega roga, Šentvida nad Ljubljano, Teharij pri Celju, Hude jame (Barbara rov v občini Laško) in številnih drugih brezen, rovov in jarkov, ki so se odprla njihovim izmučenim telesom.
Večina je umirala z molitvijo na ustnicah in v srcu z ljubeznijo do Boga in bližnjega, tudi do svojih zatiralcev in eksekutorjev. Moč jim je dajala živa vera v Kristusovo vstajenje. Bolj so cenili resnico in pravico kot svoje življenje, zato so se uprli krivičnemu nasilju in da bi – podobno kot danes Ukrajinci – obranili svoj dom in rod. Poudaril je tudi, da v Sloveniji na državni ravni žal še ni prišlo do formalne obsodbe vseh treh totalitarnih sistemov in njihovega nasilja. Fizičnim umorom med vojno in po njej je sledilo blatenje dobrega imena pobitih. Med ljudmi se je neupravičeno zasejal dvom, da so že morali kaj slabega storiti, če so jih umorili. “Z obžalovanjem ugotavljamo, da tovrstna oblika propagande in zlonamernih govoric ni izzvenela vse do današnji dni,” je dejal novomeški škof.
Brez dokazane krivde
Nasilje nad nedolžnimi žrtvami, ki jim ni bila dokazana nikakršna krivda, se nadaljuje tudi danes, saj jim ni omogočeno, da bi bili pokopani v grobovih blizu svojcev. Pravica do groba je temeljna človekova pravica in predstavlja pravrednoto univerzalnega človeškega etosa. “Naša človeška dolžnost je, da mrtve pokopljemo in jim izkažemo spoštovanje. Pravica do groba izhaja iz neodtujljivega dostojanstva vsakega človeka.Preprečevanje spoštljivega pokopa zverinsko pobitih je zločin zoper človečnost in predstavlja nespoštovanje temeljnih civilizacijskih norm. Kakšna država in družba smo, če si lahko posamezniki dovolijo prepovedati pokop nedolžnih žrtev, med katerimi so umorjeni Romi ali drugi naši rojaki, zasuti v Kočevskem rogu in drugih moriščih po Sloveniji?”
Rehabilitacija žrtev se začne z ustrezno identifikacijo
K temu nas zavezujeta Resolucija Evropskega parlamenta, Evropska zavest in totalitarizem in Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi. Slednja predstavlja pomemben korak k narodni pomiritvi in obsodbi vseh zločinov. Pomembni koraki pri rehabilitaciji žrtev so ustrezna identifikacija izkopanih, njihov pokop bodisi na domačih pokopališčih bodisi na dostojnem mestu v središču Ljubljane ter poprava še neurejenih krivic. Dr. Andrej Saje se je zahvalil predsedniku države Borutu Pahorju za zavzeto prizadevanje in iskreno iskanje poti za narodno spravo. “Želimo si, da bi se tovrstna prizadevanja v prihodnje še okrepila.”
“Vse vabim, da premišljujemo blagre in jih v življenju in medsebojnih odnosih živimo ter smo po veri v Boga gradniki resnice, miru in pravičnosti,” je svoj nagovor zaključil dr. Saje.
Moja Dolenjska, Škofija Novo mesto