Že med drugo svetovno vojno, predvsem pa po njej, je slovenska zemlja doživela največje prelivanje bratske krvi v zgodovini. Komunisti so po uspešni izvedbi revolucije v škodo lastnega prebivalstva prevzeli oblast in v smrt pognali na desettisoče moških, žensk, otrok. Mnoge so brutalno mučili, se nad njimi nečloveško izživljali, tako so na primer dojenčke pustili umirati na žgočem soncu. Danes se poskuša grozote komunizma prikriti z obljubami o spravi in z nastavljanjem režimu prijaznih ljudi na urade, ki naj bi objektivno raziskovali največjo sramoto in grozodejstva v zgodovini slovenskega naroda.
Mnogo ljudi danes meni, da so grozote komunizma pretirane, da je šlo le za likvidacije narodnih izdajalcev, kakorkoli naj bi to že pomenilo. A dejstvo je, da se morija ni začela šele po vojni. Veliko pričanj imamo o napadih gošarjev, partizanov na vasi in zaselke že med vojno. Brez provokacije, brez opozorila. Za lažjo osvetlitev dogajanja se nam je v oddaji Zamolčano z voditeljem Aleksandrom Rantom na Nova24TV pridružil nekdanji direktor Službe za povojna grobišča Marko Štrovs.
Na začetku vojne je bilo komunistov le nekaj 100, zato so pripravili ustrezen scenarij
“Komunistov je bilo na začetku vojne oziroma v zadnjih letih pred vojno v celi Sloveniji nekaj 100, nekje 600. Vedeli so, da v urejeni in mirni državi nimajo nobene možnosti za prevzem oblasti. Ljudje so bili očitno nastrojeni proti njim, velika večina je volila ljudsko stranko, in zato niso hoteli slišati ničesar o komunizmu,” je poudaril Štrovs. Zato so po doktrini komunizma, ki so se ga naučili v šolah v Sovjetski zvezi, vedeli, da ima komunistična revolucija neke realne možnosti za zmago le v neurejenih vojnih razmerah. Že prej so zaradi tega razloga pripravili scenarij, kako izkoristiti neurejene vojne razmere za izvedbo komunistične revolucije, in to po Stalinistični knjigi iz meseca v mesec do leta 1945 tudi izvajali.
Komunisti morili in ropali vidne nasprotnike
Nemci so na začetku vojne povsem porazili jugoslovanske oblasti, potem so razpustili vse predvojne državne organe, tudi policijo, sodišča, torej vso tisto strukturo, ki je branila normalno življenje. Takrat so komunisti prazni prostor izkoristili tako, da so sami začeli moriti in ropati vse politične in vidne nasprotnike v Sloveniji. Spoznali so, da jih lahko branijo samo novi policisti in s tem izpolnili mokre sanje vsakega kriminalca, vsak kriminalec ima namreč policijo, sodišče in tožilca za svoje sovražnike.
Med ljudmi so po Štrovsovih besedah ustvarjali strah, da se ob krivici niso upali obrniti na policijo. Po drugi strani so jih spravili v položaj, da so postali žrtve nemških in italijanskih represalij, tipični primer sta Rašica in Dražgoše, kjer so partizani sprovocirali z uboji nemških ali italijanskih vojakov nemške represalije in ljudem dali vedeti, da imajo samo dve izbiri, in sicer, ali so z njimi ali jih bodo Nemci imeli za zaveznika partizanov in jih vzeli za talce. Po Štrovsovih besedah so tiste Dražgošane in Rašičane, ki niso želeli z njimi v hosto, prepustili nemilosti nemške represlije. “Nemci so bili ravno taki kalibri ali celo hujši, da so jih likvidirali na mestu kot talce ali pa so jih peljali v taborišča.”
V levičarski ideologiji so primesi neke nove vere
Po Štrovsovih besedah je v levičarski ideologiji mogoče videti primesi neke nove vere, s tem ko so zatajili Boga in se bojevali s krščanstvom, so namreč ustvarili prazen prostor, ki ga pokrivajo s svojimi obredi tako v Dražgošah kot na Osankarici. “To govoričenje o lepi prihodnosti je standard komunizma. Ljudi, ki slabše živijo, tolažijo, da bo v prihodnje bolje in naj pozabijo na težave ter vse sile usmerijo naprej.”
Glede kolaboracije z Nemci je Štrovs povedal, da se je še najbolj pokazala proti koncu vojne, in dodal, da še vedno velja ta zmota, ker so ljudje konformisti. Ljudje namreč mislijo, kot se od njih pričakuje, kar kaže na to, da imamo v Sloveniji res dodelan sistem izobraževanja in medijev. “Vse skupaj je stvar prikazovanja in sledi katekizmu komunizma, ki odreja, da je treba dobiti oblast, kakor veš in znaš, torej zgrda ali zlepa. Ljudi nato lahko zastrašiš, zgodovino popraviš in vse nasprotnike z državno oblastjo utišaš.”
Povojna morija
Povojni poboji so neka nerazčiščena rana na slovenski zemlji. Tu lahko rečemo, da se je zgodil največji pokol po letu 1945. Jugoslovanska armada, ki je v začetku maja prodrla v Slovenijo, je gnala množice nemških in hrvaških vojakov in begunce. Vse do konca vojne so tako Nemci, ki so bili na Balkanu, kot hrvaške oblasti in vojska ter slovenske oblasti in vojska, ki so obvladovali ta prostor, verjeli, da bodo sem prišli Angloameričani. Angloameričani pa se niso želeli premakniti preko Padske nižine. Takrat je bila večina hrvaških beguncev (več kot pol milijona, tri četrt milijona po navedbah angleških virov, ki so se znašli na slabih cestah tretje razvojne osi). Partizani so po Štrovsovih besedah množice zadržali pred avstrijsko mejo toliko časa, da so tja prišle jugoslovanske armade, ki so jih obkolile in jih zaprle v klešče ter jim onemogočile preboj v Avstrijo.
“Dogajal se je strašni pokol. Po poti beguncev od Zagreba proti avstrijski meji se nahajajo velika grobišča,” je jasen Štrovs. Največ pri Dobovi, Brežicah, Mostecu, do Radeč in potem po dolini Savinje do Celja (Košnica), pri hrastniškem hribu, okrog Celja (rudnik Pečovnik, v bližini nekdanjega letališča Levec), grobovi pa so tudi med Celjem, Velenjem, Dravogradom, Poljano ter med Celjem in Šempetrom v Savinjski dolini, do Šoštanja ter na liniji od Šempetra do Vranskega in Kamnika. Del hrvaških beguncev je umrl med vračanjem proti Hrvaški, med pobitimi je bilo največ Hrvatov (več kot 100 tisoč so jih pobili, pravijo ustaši). Levaki imajo navado, da nasprotnike označijo z zmerljivkami: belogardisti, ustaši, četniki. Pri tem tudi navadne ljudi, ki so bili mobilizirani v hrvaško redno vojsko, in množico civilnih beguncev, ki se je ustrašila nasilja komunistov nad tistimi, ki so kaj imeli.
Skupina okoli Mačka delala sezname
Kar se je dogajalo na slovenskem podeželju in v mestih je druga stvar. Že med vojno so delali sezname in druščina okoli Mačka je delala sezname vseh tistih, ki jih bodo po vojni likvidirali. Po koncu vojne so ekipe ljudi šle v vasi in mesta ter posameznike vodile v zbirne centre in jih pobijale v okolici mest. Vsako mesto v Sloveniji ima po Štrovsovih besedah nekje v bližnjih gozdovih morišča, večinoma so ta neodkrita, tam pa ležijo večinoma slovenski pobiti intelektualci in obrtniki.
Slabih 11 tisoč vojakov slovenske vojske so odpeljali iz Podrožce, Škofje Loke v šentviške zapore, v Kočevski rog, drugo polovico preko Pliberka in Dravograda na Teharje in nato na morišče, Huda jama, Hrastnik, pečovniški rudnik. Šlo je za genocid nad vojsko zdravega jedra slovenskega naroda, saj po tem v nekaterih vaseh na Notranjskem ni bilo mladih moških.
Komunizem je kot neke vrste prikriti virus, kot nek herpes, ki se v organizmu skriva ves čas
Po Štrovsovih besedah je sprava preveč pogreta in izrabljena beseda. “Ni treba govoriti o spravi, ampak o resnici, kaj se je res zgodilo, in jo vzeti kot poduk za naprej. Komunistična ideologija se je med vojno pokazala v grobi in krvavi obliki in čaka na podobno situacijo, da ponovno izbruhne. Potrebujemo temeljito pregnetenje naroda. Ta ideologija, da lahko zlorabiš oblast, da jo trajno obdržiš, še vedno traja. Ta mantra komunistične diktature o edinosti oblasti še vedno praktično velja. Pri nas vse tri veje oblasti, zakonodajno, izvršno in sodno, obvladujejo tisti, ki postavljajo akterje na oblast. Še najbolj se je prevetrila zakonodajna veja, tudi zaradi vpliva medijev. Tudi izvršno oblast in javne službe, skupaj s sodno oblastjo, bi bilo treba pregnesti. Komunizem je kot neke vrste prikriti virus, kot nek herpes, ki se v organizmu skriva ves čas, vendar v hudih časih, kot so vojna, lakota, nek hudi pretres, udari ven in začne svoja uničevalna dela.”
N. Ž.