“Tako Krščanski socialisti Slovenije – Krekovi socialisti v preteklosti kot, kot nasledstvena stranka Novi socialdemokrati (NS), izražamo dvom o verodostojnosti obeležja Dneva odpora proti okupatorju, ki so ga pred leti poimenovali tudi kot 27. april – dan OF. O tem smo že nekajkrat v zadnjih 4 letih spregovorili na okroglih mizah in javnih tribunah in posebnih izjavah za javnost,” sporočajo Novi socialdemokrati. V nadaljevanju objavljamo celotno sporočilo za javnost.
Polemike o 27. aprilu segajo pravzaprav že v začetke povojnega obdobja. Pravzaprav 27. dolgo časa tudi v prejšnjem režimu sploh nismo obeleževali. To je posebna zgodba, ki pa jo širša javnost v glavnem ne pozna in tudi ne mnogi novinarji. Po tranziciji je prišlo na dan, da to ni bil datum ustanovitve OF, ampak tako imenovane Protiimerialistične fronta (PIF), v katero pa udeleženci sestankov v Vidmarjevi vili pod Rožnikom (kjer se je sestajalo Društvo prijateljev Sovjetske zveze) takrat sploh niso umeščali nemškega okupatorja.
K skepsi ali sploh praznujem pravi datum odpora, nas tudi brez podrobnejših analiz navede že podatek, da takratna komunistična partija ni sodelovala v Beograjskih demonstracijah ob napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941; da je pravzaprav pozdravila padec Kraljevine Jugoslavije; kot zaveznika tako imenovanega največjega imperialista – Anglije. Pa tudi kako na primer razložiti to, da so komunisti po okupaciji skupaj z Nemci proslavljali 1. maj, torej nekaj dni po tako imenovanem dogovoru o odporu. Kako pojasniti, da vse do 22. junija pravzaprav ni bilo dokumentiranih nobenih spopadov z okupatorjem, če izvzamemo boja TIGR-ovih borcev z Italijani na Mali gori pri Ribnici, 13. maja 1941. (Tudi prvo partizansko četo so 1. julija 41 pravzaprav ustanovili tigrovci, ki niso bili člani OF. Zato se o tem obeležju ne govori.)
Smo zelo dobri poznavalci dediščine Edvarda Kocbeka. Kocbek je bil izrazito večplastna oseba. Vsi občudujejo Kocbeka kot občutljivega literata, največ kritik pa je na račun njega kot politika, posebno zaradi podpisa tako imenovane Dolomitske izjave. Pravzaprav pa mu nihče ne oporeka iskrenosti in tega, da je izjem avtentičen pričevalec takratnega dogajanja. Zanimivo, da v njegovih dnevniških zapisih (ki jih je izredno skrbno beležil) o 27. aprilu ni ne duha ne sluha. Pač pa kasneje v času evforičnega praznovanj po vojni, ko govori o 27. aprilu kot Kidričevem konstruktu in kritično o oklevanju in pasivnosti komunistov. Oklevanju vse do 22. junija – napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, konca znanega pakta Ribbentrop–Molotov (oz. poteptanega dogovora med Hitlerjem in Stalinom).
Opažamo pa, da ob vseh naštetih dilemah okoli dneva odpora, ki jih je pred leti zelo dobro obelodanil v daljšem dokumentarnem filmu sodelavec RTV SLO Lado Ambrožič, zopet udarja na dan “resnica” iz partijskih časov. Napis o OF še ni umaknjen izpred Vidmarjeve vile. Na nekaterih proslavah se več ne govori o protiimperialistični fronti ali celo rohni: Ne bomo dopustili potvarjanja zgodovine.
Na tem mestu bi se zopet podobno kot zgoraj “kdo razdvaja” vprašali: Kdo potvarja. Morda Edvard Kocbek? Opažamo pa tudi ponovno prisoten strah; tako pri določenih zgodovinarjih kot pri novinarjih, ko si ne upajo na glas spregovorili o dilemah glede verodostojnosti naših skupnih obeležij. Zgodovina je odprta knjiga in ne zacementirana dogma, ki se je ne bi smelo na novo proučevati; posebno po obdobju enopartijskega monopola nad resnico in po odpiranju arhivov ter novih zgodovinskih spoznanj. Z izražanjem dvoma o datumu odpora proti okupatorju, po mnenju nekaterih, zgolj prispevamo k ideološkim delitvam, razdoru med narodom, ki bi moralo biti enotnejše pri premagovanju težav za lepši jutri.
Kdo pravzaprav ustvarja razdor?
Ti, ki hočejo dileme o spornih obeležjih prikriti in so že desetletja gluhi za zgodovinska dejstva. Ta, ki so prišla na dan po prehodu iz enopartijskega enoumja. Totalitarni sistem, si je namreč podredil tudi zgodovinsko stroko. Ali ti, ki želimo naliti čistega vina in pričakujemo, da bi vsaj naši skupni državni prazniki imeli neko stvarno osnovo?! Če se bo to permanentno ponavljanje zgodovine zmagovalcev nadaljevalo, se bodo polemike le odlagale in odlagale in nikoli presegle. Vednosti in novih spoznanj se ne smemo braniti. K preseganju dileme – kaj se je sploh dogodilo 27. aprila (ali bolje rečeno, kaj se ni zgodilo) – bo (upajmo / če ne bo medijsko prezrto) pripeval tudi bližnji (strokovno pluralni) posvet zgodovinarjev v Državnem svetu in sicer 10. maja. O tem dogodku vas bomo še posebej obvestili. Vsi se moramo izobraževati, in tudi če ne boste o posvetu poročali, je koristno za osebno izobraževanje.
Spoštovane novinarke, novinarji!
Nikakor nas v času demokracije ne smejo obvladovati nas bojazni, ampak kot je zapisal Kocbek: “Naj pogum preseže naše nam strahove “. Bodimo odprti, raziskujmo, iščemo odgovore navkljub zasidranim doktrinam, ki žele ostati nedotaknjene. Človek se vprašal zakaj take čustvene in medijske blokade ob teh polemikah. Morda bolj kot to, da se za mnoge (na psihološki ravni) podirajo miti, bolj to, da bi ob javnem razkritju kaj se 27. aprila v bistvu ni zgodilo, padel madež na tako imenovane dediče slavne zgodovine. Torej preteklost zopet za potrebe sedanjosti?
Da se razumemo. Ne smatramo, da je bil odpor proti okupatorju zabloda. Nasprotno! Pomeni eno najbolj častnih dejanj v naši zgodovini. Ni pa prav, da se zaradi političnih ciljev še danes manipulirala s tem z datumom in žalostno, da še danes ne upamo v javnem prostoru spregovoriti in v parlamentu “zabeležiti” to, kar je v zgodovinski stroki pravzaprav o 27. aprilu že dalj časa znano in dorečeno – kar je na kratko, a koncizno izrazil citirani Edvard Kocbek.
V teh dneh smo pripravljeni sodelovati v oddajah na to temo. Dvomim pa, da se bo po zadnjih letih relativnega zatišja (beri odsotnosti javnih polemik) zopet odprl prostor za kritično besede o naših obeležjih. Pa res zato, kot nam govori aktualna politika – da ne bi bilo delitev, razdvajanj naroda?
Predsednik politične stranke Novi socialdemokrati – NS Andrej Magajna
* Podpisani pod izjavo stranke Novih socialdemokratov tudi izjavljam osebno, da se obeležij praznika ( kot delegat prve večstrankarske skupščine v mandatu 1990-1992, v katerem smo – s političnim kupčkanjem sprejeli zakon o praznikih ) ne bom udeleževal. Vse dokler ne bomo zopet odprto in demokratično razpravljali o tem spornem datumu in končno nehali zavajati državljane. Torej ne zaradi razdalje do krajev obeleževanja, ampak zaradi razdalje do resnice.