Revolucionarna negotovost in napetost v Minsku ustvarjata vzdušje, ki je prežeto z napetostjo, hkrati pa nenavadno razigrano, veselo in na trenutke tudi praznično.
Na vprašanje, kaj mislijo, da se bo zgodilo potem, večina opazovalcev tukaj v Minsku svoje napovedi temelji na dveh dejavnikih. Veliko tega je odvisno od vojske in posebnih policijskih enot za protidemonstracijsko ukrepanje na eni strani in enotnosti vseh demonstrantov, da stopijo v skupno splošno stavko. Tudi odgovor ni enoten in enoznačen.
Kako pa je to v resnici med samimi demonstranti, obrazi beloruskih protestov različnih profilov?
Dopisnik Aleksej Potapov meni, da je bil med prvimi, ki so dali 12. avgusta odpoved na državni televiziji. “Nisem sprejel navodil hiše. Ne morem se izneveriti sebi, vreči vstran pet let dela in lastne načelnosti. Če ljudje protestirajo in se ne strinjajo z očitno ponarejenimi rezultati volitev, ne morem pisati o žetvi, oni (OMON- specialci za nevtralizacijo izgredov) pa v tem istem času pretepajo protestnike. Prej so bila tudi razhajanja v državni TV, a danes so očitna in bistveno večja. Nismo vsi odšli naenkrat, samo različne oblike sabotaže smo začeli uporabljati“, pravi do pred tednom zaposlen na državni TV.
Novinarji državnih medijev se na splošno niti prej niso strinjali s politiko teh medijev glede poročanja o nekaterih stvareh in nerazkrivanja drugih, a po volitvah, protestih, predvsem pa po spopadih, se je konflikt močno stopnjeval. Notranje razhajanje zaposlenih je bilo prisotno že prej, vendar ga niso izrazili, zaradi občutka manjšine in strahu pred izgubo službe. Tako so za kamuflažo pripravili dve vrsti novic – eno prirejeno za uradne potrebe, drugo z resničnimi številkami. Zaposleni so se samoiniciativno odpravili na “dolg” dopust. Skupina novinarjev in video inženirjev je pripravila gradivo, ki objektivno zajema število prisotnih ljudi na shodih v podporo sedanjemu predsedniku in proti njemu. Primerjava na pogled seveda ni možna. Na veliko presenečenje v dnevnih novicah so pokazali samo dejstva o protestih, ki niso v podporo Lukašenku. Večina zaposlenih bodisi podpira stavko bodisi je nevtralna.
Mnogi so prišli na dolge počitnice. Prej nihče ne bi bil odsoten več kot dva tedna, toda tu se v velikem številu ljudje odpovejo delu do septembra in še dlje.
Sam se je odločil zapustiti poklic za nedoločen čas in v prihodnosti razmišlja o možnosti, da bi se preselil v Rusijo, saj meni, da, ko gre za medije pod državnim nadzorom, je v Rusiji več prostora za delovanje v novinarstvu.
Alesja Nosova, violinistka Beloruske državne filharmonije
“Vsak dan priredimo koncert na stopnišču filharmonije s katerim želimo podpreti vse, ki so trpeli zaradi proti demonstracijskih specialnih policistov“, pravi Alesja. “Smo proti nasilju in vsemu brezpravju , ki se dogajata pri nas že vrsto let. Popolnoma nesprejemljive stvari se dogajajo v Belorusiji, ko ljudje preprosto nimajo volilne pravice, človeško mnenje in človeška osebnost sploh ne pomenijo ničesar.” Vsi dogodki, ki se dogajajo v Belorusiji niso vzrok, ampak posledica. Posledično dejstvo, da se oblasti obnašajo ne le nezakonito, ampak teroristično, izvajajo genocid nad družbo. Mnenja je, da je treba organizirati stavko na nacionalni ravni in ne, da gredo ven le v času kosila. Stanje je napeto. Gibali naj bi se sproščeno, a velik del ljudi se skriva po dvoriščih. Kot sama pravi sedaj se ne smejo ljudje ustaviti.
Artur Sablienko, desantni padalec
“Leta 2010, ko sem bil vpoklican v vojsko, sem osebno glasoval za Lukašenka, mislil sem, da bo v državi red, vse bo v redu, zaslužili bomo, boljše bomo živeli. Oprostite, zdaj delam v tovarni traktorjev, uničujem zdravje in sploh ne dobim 500 dolarjev. Zakaj potrebujem to? Čas je, da se ta diktator umakne. Sramujem se početja enote OMON. Pretepajo lastne ljudi. Skupaj z Lukašenkom jih je treba spraviti na kolena. Prisego ob sprejemu v vojsko smo dali narodu da ga bomo ščitili, ne uničevali, tepli. Odločeni smo, da bomo končali takrat, ko bo zapustil mesto predsednika države. Jaz bom hodil ven vsak dan. Lukašenko je idiotski diktator, ki si je podredil vse, vojsko policijo, ves aparat. Tepejo nas lahko, zlomiti nas ne morejo. Naslednje dni bodo šli v kraj, kjer je stacionirana specialna brigada posebnih sil in bodo vršili pritisk na vojake.” Pravi, da ne bodo odnehali.
Igor Šostak, letalska varnostna služba
“Na Nacionalnem letališču v Minsku že dolgo delam v letalski varnostni službi, torej pri pregledu prtljage in ročne prtljage. Moja naloga je preprečiti teroristične napade. Imam celo prost dostop do kroga številka ena, grem lahko kamor koli, tudi v vladno dvorano, kjer so vsi šejki in premierji. V naši ekipi jih je 20 odstotkov pripravljenih, da gredo z mano na demonstracije.“
Minuli ponedeljek je vodja njihove službe zahteval, naj se ne udeležujejo shodov in sestankov, saj so v nasprotju uradnimi dolžnostmi. Prosili so, da ne bi šli nikamor, ker je prepredeno s težavami zanje in za nas odpuščanje. Tri ure pozneje sem pristopil k načelniku in zahteval prosto, ker sem moral na miting. 30. julija sem se udeležil tudi shoda v podporo Tihanovski, ki se ga je udeležilo 63.000 ljudi. Odstopno pismo za varovanje sem napisal 14. avgusta, da nadrejeni ne bi imeli težav, če bi prišel v KGB ali v bolnišnico. To je moje civilno stališče, odgovoren sem zase in delam, kar hočem s svojo usodo. Čeprav me je skoraj nemogoče odpustiti, imam preveč dobrih povezav v organih. Vedno sem bil proti Lukašenku, vse od leta 1994. Sem prostovoljec na dveh sedežih – Tsepkali in Babariki. Tam sem na primer podal štiri predloge o uporabi ruskih skupaj z zastavami EU. Zdaj je izbruhnilo ogorčenje zaradi Lukašenkovih napak. Vse se je poklopilo: koronavirus, zdravniki, ki na koncu niso bili plačani, parada, ki jo je zdržal celo Putin in seveda volitve, na katerih je Lukašenko naredil ogromne napake. Okoli njega, med njegovimi predanimi psi, ni takšnih, ki bi mu to lahko odprto povedali. Popolnoma verjame v svojo moč in je prepričan, da je vojska na njegovi strani.
V nedeljo smo zmagali, ostale so še formalnosti. In najbrž ne bo zamujal, saj se dogodki vrstijo hitreje, kot letijo misli. Mislim, da se bo vse zgodilo avgusta. Imamo edinstven pristop k shodom, ne bomo imeli ne “žameta” niti “barvne revolucije”, imeli bomo svojo – belorusko. Kako se bo imenovala, ne vem, toda vse, kar bo zagotovo od tod, bo šlo tudi v Rusijo. Za Belorusijo se bo začela nova zgodba.”
Takšnih zgodb odločnih, vztrajnih ljudi, Belorusov, ki želijo svojo Belorusijo od vseh in ne ugrabljeno od Lukašenka, je mnogo. Njegov čas se je iztekel. Odstranjen bo in odstranili ga bodo ljudje ter čas, ki ga je predolgo jemal Belorusom. Tega mu ne morejo nočejo in ne smejo odpustiti.
In tudi ne bodo. Oni namreč niso opozicija niti Lukašenku in ne državi – oni so večina Beloruskega naroda.
Vane T. Costa