Kot razkriva pismo nemškega veleposlanika EU v Združenih narodih, EU zahteva nujno razpravo ZN glede poslabšanja situacije v Belorusiji. Zahodne države ne priznavajo izida beloruskih volitev, z 9. avgusta, na katerih je zmagal dolgoletni predsednik Aleksander Lukašenko in razmišljajo o ekonomskih sankcijah zoper državo. Na drugi strani se porajajo vprašanja diplomatskih odnosov med Belorusijo in Litvo, ki je kot predsednico priznala nekdanjo kandidatko Svetlano Tihanovsko, češki predsednik vlade Andrej Babiš pa je na srečanju V4 zavrnil srečanje s Tihanovsko kot predstavnico Belorusije.
Belorusija in Aleksander Lukašenko nadaljujeta biti v ospredju vseevropskih, celo globalnih razprav o vladavini prava in se posredno dotikata tudi večine temeljnih političnih razkolov znotraj same EU. Težko se namreč znebimo vtisa, da je – četudi na nek način pravično, če izhajamo iz predpostavke o diktaturi in totalitarizmu Lukašenka – nekonsistentno istočasno govoriti o vladavini prava in podpirati oziroma politično-diplomatsko sodelovati z opozicijo, ki na oblast ni prišla preko demokratičnega procesa, vendar želi vmešavanje mednarodne skupnosti v notranje zadeve Belorusije.
Reuters poroča. da je Evropska unija pred Organizacijo združenih narodov zahtevala nujno debato o Belorusiji. Po trditvah nemškega ambasadorja Združenim narodom Michaela von Ungern-Sternberga je zaradi kršenja človekovih pravic v nekdanji sovijetski republiki potrebna takojšnja razprava. Von Ungern-Sternberg se ni spuščal v podrobnosti o kakšnih kršitvah je govora.
V Litvi agresivno proti Lukašenku
Pri RT medtem poudarjajo, da je litvanski parlament potrdil poraženko predsedniških volitev Svetlano Tihanovsko kot “izvoljeno voditeljico” Belorusije in beloruskega predsednika Lukašenka kot “nelegitimnega vodjo”. Na podlagi česa je litvanski politični vrh prišel do takega zaključka ni jasno, rezultati volitev, naj bodo še tako sporni so namreč kazali ravno obratno, t.j. prepričljivo zmago Lukašenka. A litvanski parlament vztraja, da sta beloruski opozicijski svet za koordinacijo skupaj s Tikhanovskajo “edina legitimna predstavnika beloruskega ljudstva.”
Seveda je potrebno vzeti v obzir tudi dejstvo, da gre v medijskem prostoru za boj za različne narative, npr. boj med ameriško – lahko bi rekli liberalno, in rusko narativo, pri čemer je ameriško tudi mainstream narativa EU, ruska pa ta, ki skuša opozoriti na omenjeni paradoks. Odgovor ruski narativi je tradicionalno bil in je lahko še danes: Zahodna mednarodna skupnost, ZDA, EU, ZN, NATO, in tako naprej, delujejo na predpostavkah, da zlo obstaja, da se je proti njemu mogoče boriti in da je najboljša alternativa na trgu za boj proti zlu neke vrste globalizem, kakršnega uradno zagovarjajo naštete institucije, pri čemer lahko ruska narativa igra dobrodošlo protiutež, neke vrste moralni korekturni mehanizem, ki odpravlja morebitne napake ali jih preprečuje.
Potrebno je poudariti še nekaj: iz omenjenega globalizma ne sledi nujno, da je vedno potrebno podpreti vsako opozicijo, ki se razglaša za ogoljufano v domnevno demokratičnih procesih in, da bi ta, če bi bila na oblasti, prinesla vladavino prava, svobodo in odprto družbo. Nemalokrat so takšne opozicije podprte s strani nevladnih organizacij, ki so finančno podprte s strani določenih finančnih oligarhov. Tem pa ni mar ne za Belorusijo, ne za vladavino prava, ne za EU in njene doktrine. Podpora opoziciji, ki ji načeluje Svetlana Tihanovska, tako ne sledi samoumevno iz mainstream doktrin EU. Lahko smo istočasno kritični do Lukašenka in obenem zavračamo mainstream opozicijo kot najpravičnejšo alternativo.
O tem priča tudi poteza češkega predsednika vlade, Andreja Babiša , ki je po poročanju Euractiv 10. septembra podal veto zoper predlog Poljske, da na srečanje Višegrajske četverice povabijo tudi Tikhanovskajo, čeprav sam poziva k ponovitvi volitev v Belorusiji. Babiš je poudaril, da s prehitro podporo opoziciji ne želi obenem dajati zagona beloruski propagandi, ker verjame, da bi to lahko sprožilo več protiučinkov.
Aleš Ernecl