Putin doživlja neuspehe na vseh področjih. Finska se je pridružila Natu, Švedska je tik pred tem. Podaljšana “natovska meja”. Fama o superiorni ruski vojski se je sesula. Protiputinovi spletni bojevniki dominirajo v sarkazmu. Propaganda iz časov hladne vojne.
Poleg oboroženih spopadov v Ukrajini divja tudi propaganda vojna po spletnih omrežjih. Proruski in proukrajinski spletni bojevniki se iz minute v minuto spodkopavajo po omrežjih, si očitajo lažne novice in manipulacijo. Proputinovci so bolj zadrti, njihovi nasprotniki pa dejansko dominirajo v sarkazmu. Ena najpogostejših domislic je izpostavljanje kakšnega ruskega oziroma Putinovega neuspeha z dostavkom “in ostajam mojstrski strateg”, kar je oznaka putinoljubcev za njihovega idola. Primer: “Tridnevna vojaška operacija traja že leto dni in ostajam mojstrski strateg.” Ta zelo preprosta finta meče putinoljubce iz tira, ker ji ne znajo uspešno kontrirati. Ta čas najbolj vroča zbadljivka na račun Putina je “podaljšal sem rusko mejo z Natom za 1200 kilometrov in ostajam mojstrski strateg”. Nanaša se namreč na nedavni vstop do sedaj nevtralne Finske v Nato, kar je, kot rečeno, podaljšalo rusko mejo z Natom za dobrih 1200 kilometrov.
Vstop do nedavnega nevtralne Finske v vojaško zvezo NATO je posledica ruske invazije na Ukrajino. Ironija pri tem je, da je invazijo Putin upravičeval s tem, da si Rusija ne more dopustiti morebitnih Natovih enot tako blizu ruske meje. To je seveda lari fari. Pribaltske države so že v Natu in od Estonije je Sankt Peterburg le za pljunek oddaljen, od estonske meje do Moskve pa je približno ista razdalja kot od vzhodne rusko-ukrajinske meje. Prav tako Rusija deli mejo z “natovsko” Turčijo, v kateri so za nameček v letalski bazi Incirlik ameriške letalske enote z jedrskim orožjem. Skratka, ruski izgovor za invazijo je beden, posledica invazije pa je utrditev pripadnosti vseh držav v ruski bližini – Poljske, Litve, Latvije, Estonije, Romunije in zdaj še Finske – Natu. Finska se je pridružila zahodnemu vojaškemu zavezništvu zato, da bi preprečila morebitno rusko invazijo na svojo državo. Za nameček pa je tik pred vstopom v Nato še Švedska, ki je od Napoleonovih vojn pa vse do današnjih dni negovala nevtralnost, celo v času obeh svetovnih vojn, kar so protiputinovski komentatorji na spletnih omrežjih že pospremili z novo domislico, s katero so nasuli še nekaj soli na rano svojih nasprotnikov. Gre za sliko Putina s pripisom “Baltik se je spremenil v Natovsko jezero, jaz pa ostajam mojstrski strateg”.
Polom tudi na propagandnem bojišču
Proputinovski spletni vojščaki torej na zbadljivke nimajo pravega odgovora in po pravici rečeno razvoj dogodkov na bojiščih jim tudi ne daje veliko manevrskega prostora. Skrbno negovana fama o mogočni ruski vojski, ki bi sesula vsakega nasprotnika za malico, o superiornem, tako rekoč čudežnem orožju, ki naj bi ga posedovala, o kot iz jekla ulitih bojevnikih, ki pomendrajo vse pred seboj, se je razletela v Ukrajini. Realna slika nam namreč kaže, da ruska vojska po udarcih, ki jih je doživela od začetka invazije, očitno ni več zmožna izvesti kakšne velike ofenzivne akcije, o čudežnih orožjih ne duha ne sluha, slike opreme pa kažejo, da gre za ostanke iz časov hladne, če ne celo druge svetovne vojne. Kar zadeva “jeklene vojščake”, pa realna slika kaže prestrašene golobrade nabornike, resignirane rezerviste srednjih let in z vseh vetrov zbrane najemnike, od pripadnikov aziatskih plemen z obrobja Rusije do iz zaporov spuščenih arestantov, ki jim je bila obljubljena amnestija.
Proputinovi apologeti opravičujejo neuspeh, češ da Rusija ni šla “na polno”, da so jo pričakali do zob oboroženi nacisti, in celo, da so v spopadih sodelovali “natovci”. To spominja na čase iz slovenske osamosvojitvene vojne, ko je jugoslovanska propaganda trdila, da JLA ni šla na polno, da so jo pričakali do zob oboroženi fašisti, govor pa je bil tedaj tudi o “natovcih”.
Zdi se torej, da “mojstrski strateg” iz Kremlja prek svojih spletnih trolov in drugih propagandistov uporablja enak propagandni priročnik, kot ga je uporabljala nekdanja JLA, in tako doživlja polom tudi na propagandnem bojišču.
Bogdan Sajovic
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji