Novembra lani je državnozborski odbor za obrambo nadaljeval tam, kjer je prekinil spomladansko sejo, saj sta bila pripravljena celovita analiza in poročilo slovenskih varnostnih služb. Ponovila se je ugotovitev iz lanskega marca, da je Slovenija tarča predvsem na področju kibernetike, propagande in ekonomskih dejavnosti.
Nekako v “tolažbo” pa je bilo tudi objavljeno, da naša država za zdaj še ni tarča celovitega pristopa ruskega hibridnega vojskovanja, čeprav je zaznati nekatere posamezne elemente, kar je dejansko sreča, saj ocene kažejo zelo črnogled scenarij v primeru “totalnega kibernetskega napada”. V tem primeru bi bila namreč Slovenija v eni uri popolnoma na tleh in bi bil ves informacijski sistem za cele tedne razdejan − bančni sistem, komunikacije, varnostna mreža, baze podatkov, energetika … Skratka, vse. In v trenutnem stanju pač nimamo možnosti, da bi to preprečili, razen če bi se sami izključili in se tako odrezali od preostalega sveta. In še tedaj je vprašanje, koliko bi bili uspešni, saj danes lahko dostopiš v splet praktično povsod. Morali bi iti tako rekoč nazaj v informacijsko kameno dobo.
Strah pred totalnim napadom ni iz trte izvit. Iz ocene ogroženosti je razvidno, da slovenski obrambno-varnostni sistem zaznava tveganja za grožnje nacionalni varnosti, ki bi lahko v bližnji prihodnosti zelo negativno vplivale na varnost Slovenije kot samostojne države v okviru Evropske unije (EU), je bilo zapisano v enem od sklepov odbora.
Rusi povzročajo destabilizacijo
Ministrstvo za obrambo, Slovenska vojska in pristojne službe ugotavljajo, da Slovenija zaradi geografske lege predstavlja tamponsko cono v območju EU, ki blaži in umirja negativne vplive iz manj stabilnih regij. Zato je odbor sprejel sklep, s katerim predlaga vladi, naj upošteva in sledi ocenam ter priporočilom ministrstva glede možnih oblik ogrožanja naše varnosti, pa tudi težav, ki se kažejo in bodo tudi v prihodnje še naprej varnostni izzivi ter breme celotne EU. Ti izzivi so predvsem ilegalne (nezakonite) imigracije, ekonomski imigranti, migracije prebivalstva z vojaških območij (Sirija, Irak, Libija) in z območij, kjer so velike naravne nesreče (dolgotrajne suše v Afriki).
Odbor v novembrskih sklepih ugotavlja, da trenutno ne obstaja oblika ogroženosti, usmerjena proti Sloveniji, a hkrati na podlagi izkušenj drugih evropskih držav opozarja, da se lahko tudi to v razmeroma kratkem času spremeni. Zato je odbor novembra lani priporočil vladi, naj s pristojnimi resorji še naprej pozorno spremlja politične krize in oborožene konflikte v Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Vzhodni ter Južni Evropi, ki povzročajo destabilizacijo, ter hkrati vzpostavlja sodoben in učinkovit obrambni sistem, ki bo zagotavljal varnost države in vseh njenih prebivalcev tudi v prihodnje.
Ruski troli so dejavni!
Kdorkoli spremlja slovensko medijsko sceno, predvsem komentatorske sekcije v slovenskih spletnih medijih, se lahko prepriča, da so ruski propagandisti zelo dejavni. Ob določenih prispevkih se sproži prava ofenziva zapisov v podporo Rusiji, Putinu, tudi nekdanji Sovjetski zvezi, poveličevanje ruske vojaške moči, celo grožnje z vojno in jedrskim uničenjem ter seveda hkrati zaničevanje vsega »zahodnega«, kapitalističnega, etiketiranje z negativnimi oznakami, omalovaževanje in posmehovanje. Tisti, ki je malo pozornejši ali malo bolj izkušen v branju komentarjev, lahko hitro opazi, da tovrstno propagando dejansko zganja nekaj profesionalcev, ki nastopajo s svojim »osnovnim nickom« in s še nekaj pomožnimi, vsi pa sledijo osnovni smernici brez kančka odstopanja in po enotnem kopitu ter celo včasih po osnovni predlogi z malenkostno variacijo. In opazno je tudi, da se pojavljajo v določenih časovnih okvirjih; iz »letala se lahko vidi«, da objavljajo glede na izmeno. Seveda pa se pojavljajo tudi komentarji neprofesionalnih podpornikov, ki pa jih lahko pozorni opazovalec od profesionalcev loči po tem, da so manj sterilni in šablonski, zato pa navadno bolj fanatični, konfuzni in butasti.
V zadnjih časih, zlasti po objavi poročil in resolucij, ki potrjujejo hibridno vojskovanje na propagandnem področju, številni komentatorji po slovenskih komentatorskih sekcijah »razkrivajo« poklicne propagandiste in dezinformatorje. Slednji občasno po razkritju ukinejo svoje razkrinkane »nicke« in se seveda nemudoma pojavijo pod nizom drugih. Mnogo pa je tudi ugibanja, kdo od novinarjev v glavnih slovenskih medijih je »plačanec« in piše politično propagando po nareku Rusije. Splošno mnenje je, da je velik del novinarjev uradnih medijskih hiš tako ali tako na »protizahodni liniji« − pa naj bo to iz osebnega prepričanja ali pa »po službeni dolžnosti«. Splošno mnenje je tudi, da so praktično vsi dopisniki iz nekdanje Sovjetske zveze in današnje Rusije postali med službovanjem zlizani z »Moskvo« (če to niso bili, še preden so šli tja) in so zdaj neuradni propagandisti v službi ruske politike. Več o tem si lahko preberete v reviji Demokracija!
B. S.