Ukrajina je za Slovenijo mnogo pomembnejša, kot se zdi. Če pade Ukrajina, to pomeni legalizacijo podobnih imperialnih ambicij drugih velikih držav. Pomeni rušenje ustaljenega globalnega reda. Pomeni uveljavitev pravila džungle, pomeni oživitev zgodovinskih zamer in ozemeljskih apetitov. Takšen svet je obstoju manjših držav veliko manj naklonjen kot sedanji.
Veliko je vidikov vojne v Ukrajini. Mnogi se sprašujejo, zakaj je prav ta konflikt tako pomemben, zakaj se mu globalno namenja toliko pozornosti. Odgovorov je lahko več. Nekateri izpostavljajo rudna bogastva in žito, spet drugi geostrateški vidik, medtem ko tretji stavijo na človeške vire, kar je ključno tudi za Rusijo, ki se sooča z upadanjem števila prebivalstva itd. So tudi takšni, ki menijo, da gre za boj za vrednote. Rusija ne more dopustiti demokratične, prozahodne Ukrajine, ker bi se teh vrednot “nalezli” tudi Rusi, kar bi ogrozilo diktaturo največje države sveta. So tudi takšni, ki izpostavljajo pomen ohranjanja aktualnega svetovnega reda, o čemer poroča The Kyiv Independent.
V trenutnem globalnem redu je prostor za majhne države in narode, kot je slovenski. Če prevlada ruski pogled na svet, pa to pomeni, da lahko tudi Slovenija postane vojni plen kakšne močnejše sosede, ki kuha zgodovinske zamere in ima imperialne ambicije. Mnogi po svetu rusko agresijo opisujejo le kot “ozemeljski spor”, ki nima veze s temeljnimi strateškimi interesi držav, ki niso neposredno vpletene v vojno. Pojavlja pa se vprašanje, ali je imel tudi Adolf Hitler “ozemeljski spor” s Poljsko, ko je leta 1939 sprožil bliskovito vojno proti svoji vzhodni sosedi. Nemški diktator se je občasno posluževal tovrstne retorike, ko je govoril o dolžnosti zaščititi nemško govoreče prebivalstvo na Poljskem.
Toda to je bila zgolj dimna zavesa za odvračanje pozornosti od resničnih namer. Hitler si je želel uničenja neodvisne Poljske, ki se je po svetovni vojni vnovič pojavila na zemljevidu, s tem pa utreti pot širitvi Nemčije na vzhod. Dandanes so podobnosti med Hitlerjem in Vladimirjem Putinom nespregledljive. Medtem ko je Hitler izrazil skrb za nemško govoreče prebivalstvo v Gdansku, je Putin storil enako v primeru rusko govorečih prebivalcev Donbasa. Obenem je Putin dejal, da Ukrajino vidi kot “zgodovinsko rusko deželo” in da je Vladimir Lenin naredil hudo politično napako, ko je pristal na nastanek ukrajinske države po prvi svetovni vojni. Putin bi sedaj spreminjal zgodovino.
Manjše, šibkejše države pod škornjem imperijev
Njegov cilj je odpraviti Ukrajino kot nacionalno državo in jo spremeniti v upravno regijo znotraj meja ruskega imperija. Njegovi vzorniki so ruski carji iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, njihove osvajalne vojne pa mu predstavljajo vir navdiha. Vse dvome glede Putinovih imperialnih ambicij so razblinili njegovi pajdaši in zavezniki. Izvrsten primer je Dimitrij Medvedjev. Nekdanji ruski predsednik je celo izjavil, da “suverene Ukrajine ne potrebuje nihče na planetu”, in da bo zato prenehala obstajati, ko bo Rusija z njo opravila. Tudi Medvedjev poudarja, da so v Ukrajini mnoga ozemlja avtohtono ruska. Dejal je še, da potrebujemo Veliko Rusijo. Takšna Rusija je nekoč seveda obstajala in mnogi so jo imenovali “ječa narodov”.
Po razpadu Ruskega imperija leta 1917 so Finska, Poljska, Estonija, Latvija in Litva izkoristile priložnost ter si izborile neodvisnost. Ukrajinci so skušali storiti enako, a so boljševiki njihove poskuse nasilno zatrli. Sedaj pa je največja država sveta kršila ozemeljsko celovitost druge države članice ZN-ja, da bi jo izbrisala z obličja sveta, s tem pa bi spodkopala celoten globalni red. To bi odprlo Pandorino skrinjico oziroma vrata imperialnim ambicijam drugih velikih držav, ki še gojijo stare zamere. Dobile bi priložnost, da se polastijo manjših in šibkejših sosed. V svetu bi prevladal zakon džungle, kjer to, kar je “prav”, določa moč. Ne gre za ozemeljski spor, ampak vojno za svetovni red, kot ga poznamo!
Domen Mezeg