Od pokopa žrtev iz Hude jame v Parku spominov na Dobravi v Mariboru je minilo šele teden dni, pa se že dviguje prah. Očitno je, da so naši državniki želeli izpolniti svojo dolžnost po pokopu žrtev povojnih pobojev le zato, da bodo imeli medijski mir, v smislu “saj smo naredili vse, kar je potrebno za spravo, sedaj ste vi na vrsti”. A le nekaj dni po prvih pokopih žrtev se razkriva realno stanje tega “groba”.
Ob pogledu na grob žrtev povojnih pobojev iz Hude jame je jasno, da so žrtve le prestavili iz ene jame v drugo jamo. Ta kraj na Dobravi namreč vse prej spominja na kaj drugega kot pa na grob, ki si ga nedolžne žrtve, ki so bile ubite brez sojenja, zaslužijo. Ograjena jama z železno ograjo in zeleno ponjavo ter zaklenjena vrata vanjo, seveda z nataknjeno ključavnico, spominjajo prej na kakšnega izmed propadlih projektov kakšnega izmed gradbenih tajkunov. Le nekaj cipres, ki so znotraj tega ograjenega območja, spominja na kraj, kjer se je še pred nekaj dnevi odvijala velika slovesnost.
Katastrofalno stanje razkrilo vso bedo naše države do pietetnih grobov
Na katastrofalno stanje tega skupnega groba, sicer poslednjega počivališča žrtev iz Hude jame, so nas opozorili domačini. Zapisali so, da na simboličnem grobu pred ograjenim prostorom ne morejo prižgati niti svečke, saj jim to preprečuje varnostni trak. Šli smo se prepričat na lastne oči, kjer smo videli, da domačini ne lažejo. Na grobu je gorelo le nekaj svečk.
Kmalu je priletel varnostnik, ki nam je prepovedal zadrževanje na tem kraju – tako kot še nekaterim drugim obiskovalcem, ki so prišli po 1. novembru prižgat svečko za vse žrtve komunističnih pobojev. Zagrozil nam je, da ne smemo snemati ter da bo poklical policijo, če se nemudoma ne umaknemo. Tudi na tak način se kaže realno stanje odnosa države do žrtev povojnih pokopov.
“To sploh ni bil pogreb!”
Na katastrofalen pogreb žrtev, ki po mnogih prepričanjih to sploh ni bil, pa so nas opozorili tudi domačini, ki so se udeležili slovesnosti. Eden izmed njih nam je namreč zaupal: “To je bilo veliko razočaranje, sploh Hrvatov. Naši gardisti so sami prinesli venec, ga odložili pri vežici in odšli, preden je prišel Pahor. Hrvaški gardisti so čakali predsednico in so venec nesli skupaj z njo h krsti,” je bilo prvo, kar so opazili. “Pahor in hrvaška predsednica sta prišla skupaj do vežice. Predsednica Hrvaške je šla do krste in se poklonila pobitim žrtvam. Za njo so šli Hrvati in se tudi poklonili. Pahor je ostal pred vežico in se ni poklonil žrtvam,” je dejal domačin.
Domačini prepričani, da je sovraštvo do teh žrtev še vedno prisotno
Domačini so nam tudi zaupali, kaj so opazili pri vencih, ki so jih državniki položili k padlim žrtvam: “Na vencih naših politikov ni bilo napisa, komu so namenjeni, ampak samo, od koga so. Pokvarjenci niso hoteli napisat’ besede ‘ŽRTVE’ ali ‘POBITIM’. Tem besedam so se izognili tako, da niso nič napisali. To pomeni, da so venci prenosljivi. Medtem ko so imeli Hrvati napis v hrvaščini ‘V spomin žrtvam Križevega pota in pobitim v Hudi jami’. To pomeni, da se jih Hrvati ne sramujejo, naši jih pa še vedno sovražijo.”
Svojci in tisti, ki jim ni vseeno, kako se ravna z žrtvami povojnih pomorov, opozarjajo, da pokop posmrtnih ostankov pomorjenih, z izjemo ene krste, poteka kar v plastičnih vrečkah, kot da gre za gradbeni material, ne pa za posmrtne ostanke ljudi, ki si prav tako zaslužijo dostojen pokop, kot narekujejo osnovne civilizacijske norme. Poslanko SDS Evo Irgl zanima, ali se Vladi RS takšno ravnanje s posmrtnimi ostanki zdi primerno.
V SDS prepričani, da je treba obsoditi komunistične rablje
Prav tako je Eva Irgl opozorila na reševanje izvensodno pomorjenih žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki v celoti sledi vsebinskim pomislekom škofov, zlasti glede DNK-identifikacije žrtev ter pokopa v družinskih grobovih, če je to mogoče. “V SDS tudi ves čas opozarjamo, da je za pomiritev naroda poleg priznanja in odpuščanja potrebno obsoditi tiste, ki so zločin storili, kajti zločini zoper človečnost ne zastarajo ne po mednarodnem in ne po domačem pravu. Odgovorne pa se lahko procesira tudi posthumno.”
Ali se vam zdi takšno ravnanje s posmrtnimi ostanki primerno? Kje drugje se še na takšen način pokopava žrtve zločinov zoper človečnost?
Svojci žrtev in obiskovalci Dobrave opozarjajo, da je dostop do kraja pokopa otežen in onemogoča ljudem izkazati spoštovanje do žrtev, saj naj bi šlo za varovano območje, kot opozarja tudi napis na tem mestu. Vlado Republike Slovenije sprašujem, kako namerava urediti primeren dostop do groba?
Vlado Republike Slovenije sprašujem, zakaj je bilo kljub opozorilom odločeno, da se posmrtne ostanke žrtev iz Hude jame pokoplje na Dobravi pri Mariboru in ne na Teharjah, kar je tudi želja svojcev? Ali je bila tukaj sploh v ospredju želja svojcev ali je šlo zgolj za birokratsko odločitev?
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je v skupni izjavi z nadškofom Stanislavom Zoretom opozoril, da žrtev ne morejo pokopati na Teharjah zaradi tehničnih ovir. Vlado Republike Slovenije sprašujem, zaradi katerih tehničnih ovir pokop žrtev na Teharjah ni mogoč?
Vlado Republike Slovenije sprašujem, zakaj žrtve komunizma niso pokopane na način, kot je bilo to izvedeno v primeru žrtev v Srebrenici, kar pomeni: najprej ugotavljanje identitete žrtev in nato pokop vsake žrtve v svoj grob, saj je grob neodtujljiva pravica vsakega posameznika?
Vlado Republike Slovenije sprašujem, ali je pridobila mnenja vlad Avstrije, Hrvaške … glede pokopa žrtev (potencialno tudi njihovih državljanov) v skladu s prakso in pristopom, uveljavljenim v primeru identifikacije žrtev v Srebrenici?
Ob pogledu na ta žalosten grob na Dobravi smo prišli do zaključka, da je težko verjeti napovedim, da bo približno tri tisoč žrtev iz Hude jame pokopanih v naslednji 17 mesecih oziroma do konca prihodnjega leta.
Marjanca Scheicher