Potem ko so do potankosti raziskali Krimsko jamo, ista ekipa ljudi že načrtuje spuste v druge jame in brezna na južnem območju Ljubljanskega barja, za katere predvidevajo, da so v njih trupla ubitih civilistov iz časa med in po 2. svetovni vojni.
Krimska jama je zagotovo najbolj zanimiva jama na področju Krima in hribov, ki ga obdajajo, saj dr. arheologije Anton Velušček pravi, da je med ljudmi že pred časi krožila zgodba, da naj bi v njej živela pošast, ki požira ljudi. “V zgodbi je ta pošast neka neznana sapa, prepih ali kaj podobnega, ki vase potegne ljudi. Zaradi te zgodbe si ljudje niso upali hoditi blizu te jame oziroma niti v gozd tam blizu,” pravi Velušček, kako je “ljudska mitologija” močno vplivala na navade in strahove ljudi.
Govorice so podpihovale tudi vaške straže
Svoje pa so dodale tudi vaške straže, ki so zgodbo o pošasti iz jame še napihnile. “Ko so bili ustanovljeni vaški stražarji, so se spustili v jamo in ko so prišli nazaj na površje, so rekli, da so spodaj videli več sto ubitih. Res je, da je v tistih krajih zmanjkalo veliko ljudi, vendar niso bili vsi vrženi v to jamo,” pravi Velušček ter dodaja, da je taka fama prišla prav, saj je bil namen takratnih revolucij, da se ljudem požene strah v kosti. “Vsi totalitarizmi temeljijo na tem, da je treba ljudi prestrašit’, da se ne sprašujejo preveč. Oziroma če se že, naj se bolj potiho,” pravi Velušček. S Krimsko jamo pa so ljudi strašili tudi po drugi svetovni vojni. “Nihče ni demantiral, da ni v njej več sto ljudi. Še ko smo šli mi izkopavat, smo bili presenečeni, da jih je v jami tako malo. Povem vam, da je to res majhna številka, kolikor smo jih dejansko našli v njej, v primerjavi, kar se je o tej jami govorilo,” pravi Velušček.
Je pa zanimivo, da so vaške straže večinoma le širile govorice o strašni Krimski jami, vendar pa žrtev komunističnih rabljev niso rešile. Velušček na to odgovarja, da ima informacije, da so enkrat želeli potegniti iz te jame neko žensko, a “se jim je na pol poti pretrgala, ker je bilo njeno truplo že na pol razpadajoče, tako da so iz jame potegnili le en del nje.”
Kdo so ustreljeni s Cesarskega vrha med Vrhniko in Logatcem?
Velušček še dodaja, da se v arheologiji velikokrat pokaže, da tisto, kar se govori, ne drži: “Nekakšen vzorec pri teh pobojih je, da ljudje niso v breznih ali jamah, o katerih se govori, ampak se je morda zgodilo kje drugje, morda v bližini. Na Cesarskem vrhu med Logatcem in Vrhniko naj bi po pričevanju virov po vojni ustrelili 12 ljudi iz Rovt – ve se za dan in celo za uro, kdaj naj bi se to dogajalo. Pred približno 26 leti je prišlo do izkopa, ostanke so dali na sodno medicino, a so šele pred kratkim naredili DNK-analizo. Svojci so dali svoj primerjalni DNK, a niti eden ne ustreza. Njihovi sorodniki so torej vrženi drugam,” razkriva Velušček ter dodaja, da je podoben primer tudi Krimska jama: “Služila je za strašenje, saj je bila poznana, drugih jam ljudje običajno niso poznali. Zato so s Krimsko jamo strašili, ubite pa so metali drugam.”
Le kaj bodo našli v teh jamah?
In ravno zato je ekipa jamarjev in ostalih strokovnjakov, ki so sodelovali že pri izkopu iz Krimske jame, naredila seznam jam in brezen na južnem območju Ljubljanskega barja, ki jih želijo raziskati, saj je možno, da se v njih nahaja še več ubitih civilistov iz časa med drugo svetovno vojno in tudi povojnih pobojev. Damjan Debevec, ki je ves čas sodeloval pri izkopavanjih iz Krimske jame, je razkril, da je njihov namen raziskati še Vodiško brezno, Mihcovo brezno, Martinovo brezno, Benko brezno in Ledeno jamo.
Ledena jama se nahaja le streljaj od lovske koče na Planinci pod Krimom, dolga je okoli 200 metrov in globoka skoraj pol toliko. Ime je dobila zaradi stalne temperature, ki na dnu znaša okrog 8 stopinj Celzija in se v njej sneg zadržuje še dolgo po koncu zime, včasih celo poleti. In to prednost so po pripovedovanju domačinov iz okolice znali izkoristiti tudi partizani, ki so v jami, čeprav je zelo strma, zaradi snega pa je tudi velika možnost zdrsa, hranili meso ubitih živali. Zato domačini predvidevajo, da v njej ni množičnega grobišča iz časa med drugo svetovno vojno, saj bi se bakterije s teh razpadajočih trupel lahko prenesle na meso in ga s tem uničile. Ve pa se, kako je bil vsak grižljaj v času vojne dragocen.
Poslanci SDS: “Gre za kazniva dejanja, ki ne zastarajo.”
Sicer pa je poslanska skupina SDS vložila novelo Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, s katero želijo končno ustaviti tiste, ki namerno ovirajo identifikacijo mrtvih in ugotavljanje krivcev. Obstoječi zakon namreč povojne poboje izvzema iz sistema kazenskega prava in jih prepušča diskrecijski odločitvi komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč in organov pregona. Kot so ob vložitvi novele v parlamentarno proceduro poudarili v SDS, želijo s tem zagotoviti, da bodo v postopkih izkopavanja posmrtnih ostankov oziroma potrjevanja morišč obvezno in aktivno sodelovali organi odkrivanja in pregona ter sodstvo. Sedaj namreč pri izkopavanjih sodelujejo arheologi, namesto da bi na prizorišče prišli tožilci, kriminalisti in forenziki. Ker odgovorni za povojne poboje na Slovenskem večinoma niso več živi, predlaga SDS po načelih enake obravnave začetek kazenskega postopka in ugotavljanja odgovornosti, saj gre za kazniva dejanja, ki ne zastarajo in so bila inkriminirana z ženevsko konvencijo.
Marjanca Scheicher