Pred 25 leti je izšla okrožnica papeža Janeza Pavla II. z naslovom Centesimus Annus (Ob stoletnici, 1991). S to okrožnico je papež naredil pregled stoletnega razvoja družbenega nauka Cerkve in postavil diagnozo časa velikih družbenih sprememb, ki so se dogajale v prvem desetletju njegovega pontifikata.
Opozoril pa je tudi na stranpoti, na katere lahko zaide družba po padcu komunističnih sistemov. Za naše družbeno okolje, ki je bilo močno zaznamovano z vsemi političnimi dilemami dvajsetega stoletja, je ta okrožnica v času, ko se odpira razprava o demokratičnem socializmu in o vlogi desnega političnega pola za prihodnost države, še kako aktualna.
V analizi družbenih razmer v času nastanka prve socialne okrožnice Rerum Novarum (RN,1891) je Leon XIII. izhajal iz konflikta med delom in kapitalom. Obsodil je metodo razrednega boja kot načina za reševanje družbenih konfliktov in zagovarjal načelo pravičnosti, ki se mora uveljaviti v gospodarskem in socialnem svetu. Izhajal je iz človekovega dostojanstva, ki ga ima vsak delavec kot oseba, in na podlagi tega zagovarjal tudi ostale pravice, kot je zasebna lastnina, pravica do združevanja, do prostega časa, pravična plača in potreben čas za uresničevanje svobode veroizpovedi. Končno je bila okrožnica kritična do družbenih sistemov, ki zagovarjajo ali samo kolektivistično ali individualistično razsežnost človeka.
Janez Pavel II. sto let za Leonom XIII. ugotovi, da ima dejstvo propada družbenih režimov, ki so temeljili na marksistično-leninističnem pogledu na človeka in svet, glavni razlog v zgrešenem pogledu na človeka. Človek je na podlagi te ideologije zreduciran na celo vrsto družbenih relacij, s tem pa je pojem človeka kot osebe in kot avtonomnega subjekta moralnih odločitev skrčen zgolj na družbeno dimenzijo človeka, ki posameznika absolutno podredi kolektivnim interesom brez njegovega svobodnega pristanka. Na podlagi RN se družbenost človeka zato ne izčrpa v državi, ampak se uresničuje v različnih skupinah, začenši pri družini pa vse do ekonomskih, socialnih, političnih in kulturnih skupnosti, ki imajo svojo avtonomijo na podlagi človekove narave. To papež imenuje subjektivnost družbe in s tem prevzame novoveško misel o svobodnem posamezniku.
Pasti po padcu komunizma
Janez Pavel II. podobno kot Leon pred sto leti preroško opozori na nevarnosti, ki čakajo postsocialistične družbe v prihodnosti. Zato se vpraša, ali je “po zlomu komunizma, kapitalizem zmagovit družbeni sistem” tako za postsocialistične kakor narode tretjega sveta? Papež se je zavedal, da odgovor ni enostaven. Zato najprej razlikuje med “kapitalizmom”, katerega gospodarska svoboda ni postavljena v trden pravni red, in “kapitalizmom”, ki prizna vlogo podjetništva, trga, zasebne lastnine, odgovornost za proizvodna sredstva in svobodno ustvarjalnost na področju gospodarstva. Slednje bi raje imenoval “podjetniško gospodarstvo”, “tržno gospodarstvo” ali “svobodno gospodarstvo”. Te vrste družbeno urejanje odnosa med delom in kapitalom je sprejemljivo. “Obstaja pa nevarnost, da bi se razširila radikalna kapitalistična ideologija, ki odklanja vsako razpravo, saj je prepričana, da je vsak poskus soočenja z njim že v naprej obsojen na neuspeh in vidi rešitev v slepi veri v svobodni razvoj tržnih sil.”
Jasno je, da Cerkev nima in ne želi predlagati nekega svojega družbenega modela. Njen družbeni nauk pa priznava pozitivni pomen trga in podjetništva, ki morata biti naravnana na skupno dobro. Priznava tudi napore delavcev, da dosežejo polno spoštovanje svojega dostojanstva in večji delež (participacijo) pri življenju podjetij, tako da začutijo podjetje kot “lastno stvar”, saj sodelujejo s svojo pametjo in svobodo.
Po stopetindvajsetih letih obeh okrožnic lahko ugotavljamo, da se je v marsikaterem okolju veliko teh idej uresničilo. V globalnem smislu pa smo še daleč od vsega tega, kar na poseben način izpostavlja begunska in migrantska kriza sedanjosti, ki prinaša s seboj nevarnost enostranskih, rokohitrskih in za prihodno stabilnost družb razdiralnih rešitev. Izjava cerkvenih voditeljev na Lesbosu minulo soboto opozarja svetovno javnost na te nevarnosti in na nujnost ukrepanja.
Pravičnost je mera politike
Ko govorimo o vlogi politične oblasti, nam Kompendij družbenega nauka Cerkve postreže z precizno definicijo, ko pravi, da mora “politična oblast /…/ zagotavljati urejeno in pošteno življenje skupnosti, ne da bi pri tem krnila svobodno delovanje posameznikov in skupin, marveč ga mora ob spoštovanju in varovanju posameznih in družbenih subjektov uravnavati in usmerjati k uresničevanju skupne blaginje”. Ali kakor je zapisal papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen: “Pravičnost je cilj in zato tudi notranje merilo sleherne politike, ki je več kot tehnika urejanja javnih zadev: njen izvor in cilj je ravno pravičnost, ta pa je etične narave. /…/ Na tej točki se dotikata politika in vera.”
Iz vsega povedanega sledi, da smo vsi državljani, tudi verniki in naša ustanova Cerkev odgovorni, da si prizadevamo za večjo pravičnost in da smo kritični do vseh tistih pojavov, ki ustvarjajo pogoje za krivičnost. Poleg tega nas lastna preteklost marsičesa uči in pred mnogimi sodobnimi pojavi svari. Obujanje duha Kocbekovega krščanskega socializma, ki je pristal na revolucijo kot metodo družbenih sprememb, nas pelje nazaj v tragično razdeljenost – ne samo naroda, ampak tudi kristjanov. Obujanje Grmičeve teologije samoupravljanja nas pelje v nevarna razmerja z najbolj temnimi silami družbe, ki jo je v njegovem času predstavljala Udba, danes pa so to njeni nasledniki, ki še vedno uporabljajo metodo sivih stricev za urejanje družbenih zadev. Po tej metodi se ljudstvo ne odloča o svojih demokratičnih predstavnikih, ampak jih evidentirajo avandgardisti Roterjevega kova po skritih zidanicah ali gostilniških kotičkih.
Obujanje socializma v demokratični preobleki je tako prebujanje zmaja pod Triglavom, ki mu evropska Devica v Sloveniji še vedno ni zlomila glave. Zato je vprašanje, kdo nam danes vlada v Sloveniji – ali zmaj na ljubljanskem gradu ali dvanajst zvezd na evropski zastavi? Zdi se, da prvi. Od diagnoze družbenih razmer je odvisno, kako vidimo prihodnost. Socialistični tajkuni so nam tržno gospodarstvo s socialnim korektivom spremenili v zmajevski kapitalizem in s tem svojim ideološkim sinovom in vnukom na široko odprli vrata v družbeno utopijo demokratičnega socializma. Ti potomci nam sedaj pridigajo o socialni pravičnosti in se prevažajo z avtomobili, ki jih njihovi očetje ne bi mogli prislužiti vse življenje, če bi delali pošteno in pravično. Zmešanica družbenih idej na Slovenskem je tako dobila nove verzije, ki dodatno zastrupljajo ozračje in pri ljudeh onemogočajo orientacijo za odločanje. Kristjan v politiki ali v javnosti zato ni poklican, da še dodatno ustvarja zmedo in nejasnost, ampak da kaže na krivice in dela za večjo pravičnost.
Nekaj pomembnih vprašanj za kristjana v politiki
Kristjan v slovenski politiki si mora odgovoriti na vprašanje, ali je pravično, da komunistični revolucionarji uživajo privilegije, slovenske osamosvojitelje pa se kriminalizira; ali je pravično, da se z davkoplačevalskim denarjem sanira državne banke in njihove tajkunske kredite, od katerih del je končal v davčnih oazah, preganja pa se obrtnike in privatnike, ki so tvegali svoje premoženje, ali malega državljana, če ni pravočasno poravnal svojih položnic; ali je pravično, da javna uprava še naprej deluje po načelu “kar zakonsko ni določeno, ni možno”, ne pa po načelu “zakoni so zato, da rešujejo probleme ljudi”; ali je pravično, da ima javno zdravstvo in šolstvo monopol, ki ga vzdržujemo davkoplačevalci, vse, kar pa je zasebno, se neprestano problematizira; ali je pravično, da se že petindvajset let prerekamo o pluralizaciji medijev, ki živijo od naše članarine, medtem ko ti postajajo vsak dan bolj enoumni in neumni. In ne nazadnje – ali je pravično, da doma na davkoplačevalske stroške izobražujemo mlade, ki poiščejo prvo možnost v tujini za boljši zaslužek in svojo prihodnost.
Če je prosti pretok dela in kapitala v EU hotel to, potem so razvite evropske države z nizko nataliteto eden od sodobnih kapitalističnih izkoriščevalcev tako ali tako obubožanih nekdanjih socialističnih družb, ki si očitno ne smejo opomoči od svoje socialistične tlake niti pod dvanajstimi zvezdami. Obstajata levičarski in kapitalistični zmaj, oba bi rada živela na račun drugih, poštenih in delovnih ljudi. Zato njuni predstavniki tako z lahkoto prehajajo iz ene v drugo ideologijo. Kdo bo tej zmajevski kulturi na Slovenskem strl glavo?
dr. Ivan Štuhec