Resnica o Krimski jami je šokirala marsikoga, saj so v njej odkrili kosti še nerojenega otroka ter dveh otrok, starih komaj eno in približno dve leti. Na plano pa prihaja vedno več podrobnosti tudi o tem, kdo je likvidacije naročal in podpisoval. In prav to je razkril v zgodovinskem poročilu Stane Okoliš.
Okoliš je na okrogli mizi o Krimski jami povedal, da zgodovinskih dokumentov, ki bi neposredno pričali in dokazovali število in identiteto žrtev v Krimski jami, ni. “Čeprav je iz arhivskih virov in zgodovinske literature znano, da je bilo ožje, večinoma pa tudi širše območje Krimske jame, od prvih začetkov partizanskega gibanja pa vse do italijanske poletne ofenzive leta 1942 in do pohoda vaške straže iz Begunj na bližnje taborišče 9. septembra 1942, pod neposrednim nadzorom partizanskih enot, se ime Krimska jama ne pojavi v nobenem njihovem sočasnem dokumentu. In tudi v poznejših ne. Sploh nikjer, v nobeni partizanski literaturi med vojno, in v nobeni t.i. uradni zgodovini NOB po vojni od leta 1945 do leta 1990. Prav tako se mnogi temu imenu najrajši izognejo tudi po letu 1990.”
Purkat Ivanko so ubili le zato, ker je imela stalen kontakt z bratom v Ljubljani
“Iz pričevanj partizanov in ljudi, ki so bili v zgodnjih poletnih mesecih 1942 v stikih s partizani v bližnjem taborišču, ter posredno iz dokumentov partizanskega bataljona Ljuba Šercerja je nedvoumno, da so žrtve v Krimski jami povzročili partizani in da so za te žrtve odgovorni tako partizansko bataljonsko vodstvo kakor tudi terenske organizacije OF in posamezni terenski delavci oz. njihovi predpostavljeni, ki so jih pooblastili za odločanje o življenju in smrti številnih ljudi. V poročilu poveljstva 3. čete 1. bataljona Ljuba Šercerja Krimskega odreda z dne 13. julija 1942 štabu bataljona je navedeno, da so imenovane prijete ženske iz Begunj Juvančič Ano, Juvančič Angelo, Obreza Ano in Sivec Jožefo ter Marijo Zalar iz Kožljeka “aretirali, zaslišali in takoj nato justificirali po nalogu Terenskega osvobodilnega odbora v Begunjah.” Obenem so po nalogu “Zaščite in terenskega delavca Ludvika aretirali, zaslišali in justificirali tudi Purkat Ivanko iz Otav, sestro imenovanega Malčka“, ker so dognali, da je imela stalno zvezo z bratom v Ljubljani,” je povedal Okoliš.
Partizani so taborišče na hitro zapustili, za sabo pa pustili pomembne dokumente
“Do prvih dokumentov štaba bataljona Ljube Šercerja pri Krimski jami so prišli vaški stražarji iz Begunj pri Cerknici 9. septembra 1942. Pri ponovnem pregledu taborišča, ki so ga partizani na hitro zapustili, so po odhodu oddelka italijanske vojske črnih srajc, s sodelovanjem bližnjih prebivalcev med raznimi predmeti zasegli tudi skrit bataljonski arhiv,” pravi Okoliš ter dodaja, da je to je razkrito v Poročilu – dnevniku delovanja VS Begunje od 1.8.1942 do 30.9.1942, poleg pa je tudi “seznam predmetov, najdenih v Krimskem partizanskem taborišču dne 9. sept. 1942.”
Partizani so bili ubiti zaradi disciplinskih prekrškov, pa tudi zaradi ljubosumja in povzpetništva
Dokumenti iz arhiva bataljonskega štaba potrjujejo tudi druge navedbe in pričevanja, ki dokazujejo, da je bilo poleg civilistov med žrtvami v Krimski jami in v drugih bližnjih jamah tudi veliko žrtev med partizani in partizankami. “Pred bataljonskim poveljstvom so bili obsojeni zaradi raznih disciplinskih prekrškov, ljubosumja, namišljenih zarot, povzpetništva ali so iz raznolikih vzrokov padli v nemilost pri višjih tovariših. Smrtne obsodbe so bile izvršene tudi na podlagi neprepričljivih dokazov iz prestreženih pisem,” je zbranim zaupal Okoliš.
Ime Krimske jame se je zaradi nepojasnjenega izginotja številnih ljudi in zaradi nenehnega partizanskega ustrahovanja in groženj članov terenskih odborov OF, da je “še prostor v Krimski jami”, med prebivalstvom naglo razširilo, poleti 1942 oa je nastalo prepričanje, da so tisti, ki so jih partizani odpeljali in se še niso vrnili, pomorjeni prav v Krimski jami. Okoliš je razkril, da je dekan Matija Škrbec v svojem zapisu Pot po Notranjskem od 17. do 23. avgusta 1942, ki jo je opravil “radi ustanovitve samoobrambnih vaških straž” na podlagi prejetih podatkov iz krajevnih virov med drugim omenil, da so partizani v Begunjah do takrat “pobili 5 deklet in tri fante” in k tej ugotovitvi dodal, da “večinoma bodo najbrže pokopani v znani Krimski jami, kjer pravijo, da leži preko 100 do 150 trupel. Smrad okrog te jame je strašen. Preje so mnogokrat slišali klice na pomoč iz te jame, kakor so pripovedovali oni, ki so se pri partizanskih skupinah v tej okolici mudili.”
“Smrt v Krimski jami ne moremo izključiti pri skoraj nobeni ohranjeni likvidacijski odredbi”
“Po preverjenih podatkih iz seznama žrtev na ožjem Notranjskem, ki je bil leta 1996 izdelan in objavljen na podlagi vseh tedaj razpoložljivih virov v sklopu delovanja Komisije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno-dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti Občine Cerknica, je bilo v Krimski jami v pomladanskih in v zgodnjih poletnih mesecih umorjenih 17 oseb, ki so imele stalno bivališče v naseljih Občine Cerknica ali v tedanjih predvojnih občinah Begunje, Sv. Vid, Rakek in Cerknica,” pravi Okoliš ter dodaja: “Med žrtvami, ki so jih še pred nastankom vaške straže v Begunjah povzročili partizani, so žrtve Krimske jame največja skupina. Večina med njimi so bile mlajše osebe brez premoženja, več žensk in dva nekdanja orožnika.” Za žrtve Krimske jame zunaj območja cerkniške občine pa je manj podatkov in so slabše raziskane. “Smrt v Krimski jami ne moremo izključiti pri skoraj nobeni ohranjeni likvidacijski odredbi ali smrtni obsodbi bataljonskega štaba ali v poročilu, ki ga je ta po opravljeni likvidaciji prejel. Prav nasprotno, na podlagi teh dokumentov lahko utemeljeno domnevamo, da so prav te žrtve, ne glede na lokacijo posameznih čet bataljona, med žrtvami Krimske jame.”
“Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka.”
Okoliš ugotavlja, da po ohranjenih dokumentih lahko upravičeno domnevamo, da je bila 13. julija 1942 v Krimski jami umorjena zadnja večja skupina ljudi. “Očitno je, da se je število žrtev tako v Krimski jami kot tudi v bližini nekaterih drugih krajev, kjer so delovale partizanske enote, kot na primer na območju Notranjske – Križna gora, kjer je delovala 1. četa Zidanškovega bataljona, zelo opazno povečalo prav v prvi polovici julija 1942. Pri tem ni mogoče mimo vpliva, ki ga je na dogajanje na terenu zelo očitno pustila partijska konferenca na Cinku na Kočevskem rogu od 5. do 8. julija 1942. Na njej je partijsko vodstvo pred svojimi člani jasno opredelilo partijske naloge in od njega zahtevalo dosledno izpolnjevanje zastavljenih revolucionarnih ciljev. Čeprav je pri tem Stane Kavčič ugotavljal, da partija s svojim ravnanjem na terenu sama ustanavlja belo gardo, je Boris Kidrič med drugim poudaril, da “komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka.” Okoliš še dodaja, da je iz beležk udeležencev razvidno, da so dobro razumeli poudarke iz razprav in jih vzeli za svoje vodilo pri nadaljnjem partijskem delovanju.
“Dokumenti iz arhiva bataljona Ljuba Šercerja in arhivsko gradivo drugih partizanskih enot kažejo, da je politično in vojaško vodstvo teh enot v tej smeri redno prejemalo ustrezna navodila. Prav tako so jih pisno in ustno prejemali tudi politični organi na terenu,” pravi Okoliš. Na podlagi teh navodil je jasno, da sta bila temeljno izhodišče in podlaga partijskih direktiv in izobraževanja revolucionarna izkušnja boljševiške partije v Rusiji. “Njej so sledili in v njej so iskali navdiha za svoje delovanje. Zgodovina VKPB je bila za člane KP nekakšen partijski katekizem in temelj partijskega razodetja. Posamezna poglavja iz te knjige so se učili na pamet. V prizadevanju za izgradnjo partijskega članstva so v partijskem vodstvu pogosto izražali potrebo po novih natisih prav te knjige.”
Na področju Krimske jame je nastala Kožlješka republika, ki je ubila župana, občinskega tajnika, posestnika in župnika
Na širšem območju Krimske jame je z ustanovitvijo bataljona Ljuba Šercerja že v prvih zimskih mesecih leta 1942 dovolj daleč od prve okupacijske oblasti nastala Kožlješka republika. “Pod okriljem vojaške sile so v vaseh po zgledih iz Sovjetske zveze začeli delovati politični organi nove oblasti. Po celotnem območju so organizirali obveščevalne kanale ter uvedli strog policijski nadzor, s katerim so omejili gibanje prebivalstva. Pripravljali so sezname političnih nasprotnikov in pripravljali načrte za delitev njihovega premoženja. Pri Sv. Vidu so 24. aprila 1942 z umori župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franceta Strleta in posestnika Valentina Strleta odstranili celotno občinsko vodstvo, ki je bilo predstavnik stare predvojne oblasti. Z umorom župnika Karla Žužka 14. julija 1942 so izkazali tudi nasprotovanje do vere in sovraštvo do Cerkve,” opisuje prva dejanja novonastale republike Okoliš.
Okoli Krimske jame še ogromno jam in brezen, ki bi jih bilo treba preiskati
“Žrtve Krimske jame je nedvomno potrebovala revolucija, ki se je rodila in gojila na krvi. Bile so potrebne za boljševiški prevzem oblasti in za strah, s katerim so obvladovali prebivalstvo. Krimska jama je kot najbolj znana jama na tem območju služila v prvi vrsti za zastraševanje, ki je bil eden najmočnejših stebrov pri vzpostavljanju in vzdrževanju totalitarne partijske oblasti. Z izpraznitvijo jame je postalo očitno, da Krimska jama ni bila edini kraj, kjer so morili, temveč je več kot očitno, da je ob njej še veliko drugih jam in brezen, ki bi jih bilo treba preiskati tako, kot se je preiskalo Krimsko jamo,” je še sklenil Okoliš.
Marjanca Scheicher