Adijo, Cerar in Mramor. Kršila sta zakon in nam lagala.

“Popolnoma nedopustno je, da v skladu s pravili korporativnega upravljanja vlada posega v posamezne odločitve vodstva slabe bake.” (ekonomist Bogomir Kovač v Odmevih)

“Čez poletje se je močno povečal pritisk, da bi zamenjali Mansona. Na začetku prejšnjega tedna je neizvršne direktorje prosil (minister za finance Dušan Mramor, o. p. av.), naj čim prej pripravijo načrt za zamenjavo vodstva. Sledila je afera o plačilih, ki je ustvarila izgovor za odpoved pogodb. V zadnjem mesecu smo tudi videli, da je želelo ministrstvo neposredno poseči v posamezne primere, kar se prej še nikoli ni zgodilo.” (predsednik upravnega odbora DUTB-ja Lars NybergNyberg v državnem zboru)

Apel je bil le pri Savi. Insinuacije o pritiskih na ministra za finance po razrešitvah v DUTB niso na mestu. /…/ Ne glede na to, da so bili rezultati dobri, je bilo porušeno zaupanje in morali so oditi. (Metod Dragonja v državnem zboru)

Če bi nam povedali, da nam več ne zaupajo, bi nemudoma odstopili in vladi ne bi bilo ptrebno 5 ur zasedati in razmišljati, kako nas odstaviti. (Nyberg v državnem zboru)

Na vse zgornje izjave pravzaprav ni več potreben komentar. Jasno je samo eno: zaradi laganja in kršitev zakonodaje bi moral oditi Cerar in posledično celotna vlada. Če preiskujejo Alenko Bratušek zaradi bizarne kandidature, potem bi bilo normalno, da je danes na vladi vsaj 100 kriminalistov, ki pregledujejo vse magnetograme, vse obiske lobistov itd.

Pa verjetno ne bo nič od tega.

Pa četudi je včeraj javnosti mirno lagal Metod Dragonja, ko je v isti sapi trdil, da ni bilo nobenih pritiskov in da razrešeni Nyberg laže, ko govori o pritiskih, že v drugem stavku pa je priznal, da so pritiskali bili (samo!!!) glede Save.

Pa četudi je predvčerajšnjim javnosti mirno lagal tudi predsednik vlade Miro Cerar, ko je zanikal, da bi bili kakršni koli pritiski na odločitev vlade. Kot je danes jasno, so se pritiski za zamenjavo stopnjevali že od poletja.

In to žal sorazmerno s kvaliteto opravljenega dela slabe banke. Bolj kot so delali v korist državljanov in manj v korist paradržavnih omrežij, izhajajočih iz nekdanjega partijskega režima, večji so bili pritiski.

Postranska zgodba je medijski linč vodilnih v slabi banki zaradi njihovih plač. Postranska zato, ker se je večina novinarjev znova izkazala kot zanesljiv partner omrežja, kar je daleč od vloge medijev v demokratičnih družbah – vloge psov čuvajev. Zgodbo o slabi banki so pripeljali do tja, kamor je želelo omrežje. Da se odstavi tujce in ohrani naše.

Kakor koli. Odločitev vlade bo imela slabe posledice – ne za tujce, ki odhajajo, ampak za nas. Kot je opozoril Nyberg, bo zaposlitev novega, res sposobnega vodstva bistveno dražja. Kar se je zmotil, ker takih več kot očitno ne bomo dobili.

Najdražje za nas davkoplačevalce bo dejstvo, da bomo morali čez nekaj let znova reševati banke, ki bodo podeljevale slabe kredite slabim mendežerjem v še slabša podjetja.

Uroš Urbanija