Čokolino

Mojca Škrinjar (Foto: osebni arhiv)

Začudeno gledam svojega soproga zjutraj pri zajtrku. Naredi si grmado iz čokolina, jo prelije z mlekom, ravno toliko, da se malo navlaži, in začne jesti. Kako lahko ješ tako suh čokolino, ga vprašam s krvavo vestjo, da to opazim šele po toliko letih zakona. Potem se spomnim, da  je moja hči, ko je bila majhna, naredila prav enako suho grmado, sin pa je jedel lep čokolino, gladko, malodane tekočo zmes, tako kot jaz. Glej, glej, obstaja tudi gen za čokolino, se nasmejem. Dobro, ne ubadajmo se z malenkostmi, kot je vprašanje, zakaj  odrasli  ljudje jedo čokolino. Mogoče kdaj za tolažbo, kot pijejo kamilice, ki vedno pozdravijo vse, ker so nam jih skuhale naše mame, ko smo bili bolni, in potem je bilo vedno vse dobro, ko smo zdrsnili v  miren spanec in se drugo jutro prebudili zdravi.

Ta teden se je sestala protiustavna, ups, ustavna komisija. Sestavila je novo besedilo 57. člena ustave, ki zdaj določa, da je izobraževanje svobodno, da se osnovnošolsko izobraževanje, ki je obvezno, financira iz javnih sredstev  ter da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Na pobudo predsednika Državnega zbora Brgleza je ustavna komisija pripravila in sprejela namesto zgoraj omenjene dikcije, ki je ustavne sodnike pripeljala do ugotovitve, da mora država  program v zasebnih šolah financirati enako kot v javnih šolah, drugačno besedilo.  Glasi se: “Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Financiranje javnih šol  se  zagotavlja  iz javnih sredstev. Pod pogoji in na način, kot to določa zakon, se lahko iz javnih sredstev financirajo tudi zasebne šole.”

Nevednežu se zdi nova ustavna dikcija glede financiranja programov zasebnih šol nedolžna in sprejemljiva. V resnici pa je podla in nemoralna. Financiranje zasebnih šol tako ne bo več zaščiteno z ustavo, temveč bo na milost in nemilost prepuščeno vsakokratni vladi, levi, desni, stričevski, forumski, smešni, neumni, pametni …

Starši bodo v precepu. Kaj, če se neki vladi zazdi, da bi z zakonom prepolovila financiranje ali ga celo ukinila, bomo zmogli 3.000,00 evrov šolnine letno, se sprašujejo. Če vzamete dve letni bruto plači dveh učiteljic z neko delovno dobo in nazivom v prvem razredu, to pomeni 60.000,00 evrov letno, in to razdelite na 20 učencev, kar je več kot povprečno število učencev v povprečnem  razredu v Sloveniji, dobite prav to številko. To pomeni namreč financiranje  programa – to so plače učiteljev; ogrevanje, elektrika, voda, vzdrževanje stavbe tako ali tako ne sodijo v izobraževalni program. Razmislek ne traja dolgo: ne velja tvegati. In bodo dali otroke v javno šolo, zasebna bo zaprla vrata ali pa bodo vanjo hodili le otroci premožnih staršev. Tako bo zasebno šolstvo, že tako najmanjše po obsegu v Evropi, postalo elitistično šolstvo.

S socialisti je vedno tako, od takrat, ko so se skotili, do zdaj, ko so se že usmradili, oni bodo vedno rekli črnemu belo in belemu črno. Ko vam socialist nekaj reče, si je treba vedno predstavljati točno obratno in dobili boste resnico. Če predsednika največje opozicijske stranke obtožijo korupcije pri nakupu vojaških vozil in govorijo o desetinah milijonov, je treba vedeti, da je to dimna zavesa, pod katero bodo skrili milijardo krvavega terorističnega denarja, od katerega bodo sami pobasali 300 milijonov za svoje goljufive rabote. In ne bi se čudila, da bi preživeli ostanek zasebnih šol socialisti uporabili za šolanje svojih “socialističnih” otrok, katerim bi zlahka plačali  drago šolanje, zraven pa trobili, kako so zaščitili javno šolstvo. Tisti socialisti, ki blebetajo o  enakosti, sami pa se kopajo v denarju. In tisti socialisti, ki trobijo o zaščiti javnega zdravstva, in se hodijo operirat v Švico. Pa se pojdite vi tja operirat, če se morete. Me zanima, kje boste našli zdravnika, ki vam bo to napisal. Menda je oni tam v Izoli ustrelil osebnega zdravnika zato, ker mu je specialist povedal, da bi ga lahko rešil, če bi bil prišel pred dvema letoma. No, pred dvema letoma je sicer osebnega zdravnika prosil za napotnico, pa je ni dobil, najbrž uvidevnost do bolnišnic v izgubi. Ne vem, če ta zgodba drži, toda buhnila bo v vas iz vsakega vogala. Morda pa je res kaj z dimom in ognjem.

Kot mora biti tudi nekaj v tistem dimu, ko je nekdo grozil Anžetu Logarju, slavnemu preiskovalcu bančnega kriminala, da mu bo ubil starše. Morda pa je scenarij že  pripravljen.  Tak, kot se zdi v primeru Novič. Dve muhi na en mah. Zato bi moral Logar posebej pazljivo izbirati poti, po katerih se giblje. Sploh pa se veliko giblje po predelu, kjer si nekateri ljudje “zapomnijo, kdo je glasoval proti poimenovanju Džamijske ulice”, kar pomeni, da mora biti dvakrat previden.

Tonemo, tonemo proti diktaturi, prikriti, kot je ruska, kjer najdejo nadlogo v tujini, pa ji podtaknejo radioaktiven strup, da umre, novinarje ustrelijo, smrklje, ki nekaj bedastega zapojejo v cerkvi, pa zaprejo.

Sinov zamah roke me spomni na mojega očeta, prav tako je on naredil. Kako le, saj sem svoje otroke vzgajala sama in podobnost gest menda ni le od tistih nekaj prijaznih poletij, ki sta jih otroka preživela na morju s starimi starši. Se geni prenašajo tudi tako? Kretnje, okusi, življenjske poti? Ali pa so to vendar nezavedno prepisane navade?

Želela bi si, da je tako. Da sinovi in vnuki (krvni ali le idejni) slovenskih revolucionarnih zverin ne bi pobrali še njihovih zločinskih genov in bi zmogli uvideti, da lahko živijo drugače od svojih prednikov, ki so pobili pol Slovenije in jo zmetali v jame ali prepodili na druge celine. Da bi od svojih prednikov pobrali le tisto dobro in opustili slabo. Na koncu koncev gre vedno za odločitev, kako bomo živeli. Parlament ima zdaj možnost, da to pokvarjeno robo, ki jo je rodila (proti)ustavna komisija, zavrne. S tem bodo poslanci dokazali, da imajo svoje življenje v lastnih rokah in da spoštujejo tudi tuje življenje.

Mojca Škrinjar