Dražgoše 2018: Proslavljanje partizanske strahopetnosti in okupatorjevega maščevanja nad vaščani ni dejanje civiliziranega naroda!  

"Na juriš!" in "Smrt fašizmu, svoboda narodu," gromko odmeva v Dražgošah (foto: Nova24TV).

Danes je nad Rihenbergom sodnji dan. Strašen dim se vali iz sosednje doline, vmes pa poka in grmi orožje. Pravijo, da gori vas sama okrog cerkve in več frakcij po dolini proti Dornbergu zlasti Cvetrož /…/ Partizani pa so pravočasno pobegnili, kakor vedno in jih je sedaj spet polna naša dolina, dokler tudi tu ne bo zgorela kaka vas. Res hudo nas tepe Bog po ljudeh,” se glasi zapis dekana Alojzija Novaka iz farne kronike v Črničah v Vipavski dolini v februarju 1944.

Zapis primorskega duhovnika je nastal skoraj natančno dve leti po krvavih dogodkih v Dražgošah pod Jelovico, ki so doživele podobno usodo kot primorska vasica Rihemberk, današnji Branik, in kaže na način delovanja revolucionarne partizanske vojske, ki je v resnici nista zanimali svoboda in dobrobit naroda, ampak ideološka okupacija, ki se je s pokoli in sejanjem strahu za nekaj desetletij prisesala na slovenski narod.

Dražgoše, Javorovica, Pohorje – vzorec je povsod enak. Niti ena zgodba, ki jo komunisti in njihovi ideološki potomci hodijo na te kraje častit, se NE ujema z resnico
Pričevanjem prebivalcev Dražgoš in raziskavam stroke poštenih zgodovinarjev se lahko zahvalimo, da danes poznamo resnico o Dražgošah in zlaganem revolucionarnem mitu, ki ga trume revolucionarnih rentnikov in somišljenikov slavijo 14. januarja. Dražgoška proslava v letu 2018 služi le ideološkim namenom in simbolizira zločinsko odločitev komunistične partije za napad na Slovenijo.

Leta 2018 je obhajanje komunističnega mita žal še vedno mogoče in na nek način celo obvezno za vso slovensko javnost.

Še vedno živimo v svetu, kjer zgodovinsko poražena skupina ljudi z zgodovinsko poraženim projektom in zgrešenimi idejami poskuša vzpostaviti režim, ki sistematično zatira resnico in spomin na pokojne, kakor je v nedavnem pogovoru o bližajoči se dražgoški “proslavi” za Radio Ognjišče opozoril zgodovinar dr. Jože Dežman.

Zveza borcev NOB, ki od leta 1976 v Dražgošah prireja manifestacijo svoje moči nad celotnim slovenskim narodom, nam sporoča, da imamo do “osvoboditeljev” zgodovinski dolg, ki ga nikoli ne bomo do konca poplačali.

Po drugi strani pa nas oboroženi veterani in njihovi idejni dediči s svojimi obredi v Dražgošah in drugod neprestano spominjajo na čase, ko so te ubili, če si le pomislil na to, da bi se upiral boljševiškemu projektu. Zastraševanje ljudi, ki se je po medijih in političnih naslednikih revolucije zavleklo v vse pore družbe vse do današnjih dni.

“Take farške vasi pa res ni škoda”
Tamara Griesser Pečar je mednarodno uveljavljena zgodovinarka, ki dražgoški komunistični mit postavlja na laž: “Partizanska stran je zelo pogosto tvegala popolnoma nesmiselne žrtve, celo naravnost izzivala jih je. Posebno tragičen primer tovrstne partizanske taktike so Dražgoše. Kljub obsežni literaturi … doslej še nikomur ni uspelo, da bi našel en sam sprejemljiv razlog za ravnanje partizanov, ki so poznali krutost okupacijskih oblasti – razen da so prebivalstvu naganjali strah v kosti in ga tako privabljali v svoje vrste.”

Strah, ki so ga partizani, kjerkoli so se pojavili, z nezaslišanim terorjem sejali, so najbolj občutili ljudje. Zgodbo Dražgošanov je pred leti izpovedal domačin Franc Kavčič, ki je v tedniku Družina leta 2010 zapisal svoje spomine: “Vas je imela zelo dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Snega je bilo zelo veliko, vsaj meter in pol, vendar so imeli vozniki lesa dobro utrjene poti z Jelovice. Vas je bila razpotegnjena, vendar so bile hiše na kupu, tako da so imeli partizani hrane in prenočišč dovolj. Za takratni čas so bile Dražgoše bogata vas.”  Vse to potrjuje dejstvo, da je bila vas načrtno izbrana. Med partizani se je govorilo: “Take farške vasi pa res ni škoda.”
Vse to dokazuje, da je bilo veliko nedolžne krvi v tej neslavni bitki prelite samo zaradi hlepenja predstavnikov komunistične partije po oblasti.

Vsakoletna partizanska hujskanja v Dražgošah v času januarskih ritualov so sramotna zloraba mrtvih Dražgošanov za propagando komunistične religije
Od leta 1976 so Dražgoše izbrane za osrednji kraj čaščenja revolucionarnega kulta, kjer se še vedno slavi zmaga partizanov in njihove obrambe Dražgoš in ljudi pred Nemci, čeprav je resnica povsem drugačna, za prebivalce Dražgoš pa nadvse tragična.

V Zvezi borcev NOB še danes ne želijo priznati, da je bila dražgoška bitka le boj za oblast za vsako ceno. Žalostno je, da so postavili tako veličasten spomenik partizanom, padlim v Dražgošah, posmrtne ostanke ubitih domačinov pa iz svete zemlje, v katero je umorjene Dražgošane pokopal nemški duhovnik, leta 1976 brez verskega obreda kot živali preložili z nekdanjega pokopališča pod komunistični spomenik. Na katoliški obred ni smel nihče niti pomisliti. Posmrtne ostanke vaščanov so prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez vsakršnih imen, čeprav je večina domačinov prekopu nasprotovala.

“Tovariši” so jih zlorabili in izdali! Takrat že drugič! Svojo žalostno in sramotno izdajstvo pa še vedno hodijo slavit k brezobličnemu spomeniku, ki na silo ohranja mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše in ljudi, a nima zveze z resnico.

Načrtno izbrali Dražgoše
Dražgoše so partizani izbrali načrtno, da so s tem izzivali Nemce. Ko so okupatorji zasedli vas, so partizani pobegnili na Jelovico, ljudi pa prepustili na milost in nemilost Nemcem. Če tisto zimo 1941/1942 ne bi bilo meter in pol snega, bi se ta neslavna bitka končala v pol ure ali največ v eni uri, pravi domačin Kavčič. Takole nadaljuje svojo izpoved Dražgošan Franc Kavčič: “Bičkov vod in štab, ki sta bila v nedeljo, 11. januarja, v vzhodnem delu Dražgoš, sta bila od 200 do 300 m oddaljena od kraja na Jelenščah, kjer so Nemci streljali domačine. Vsi partizani, kolikor jih je še ostalo, so se poskrili v Grogcovih gosto zasajenih smrekicah in samo opazovali … Videli so, kaj se dogaja, vendar niso ničesar ukrenili. Nihče od partizanov tudi ni prišel sporočit ljudem Na pečeh in Pri cerkvi, kaj se dogaja v Jelenščah, ali jih opozorit, naj zbežijo oziroma se vsaj poskušajo rešiti. Torej so se možje, ki so se prej bahali, da bodo branili Dražgoše pred Nemci, zdaj skrivali!”

Domačin Kavčič nadaljuje svoje pričevanje z groze polnim spoznanjem, da so partizani po strahopetnem begu zasedli bližnje koče vaščanov in se kljub hudi zimi niso usmilili niti nosečih mater in majhnih otrok: “Za borci pa je mimo Matičevega starega ata prišla Brinovcova mama, ki je bila noseča, z leto in pol starim otrokom v košu. Pomagala je Maticovemu očetu, da so skupaj nekako prišli do bajte na Kališniku. Ob 11. uri zvečer pa se je 31 domačinov, ki so se zatekli v to bajto in med katerimi je bila tudi 10-letna deklica, ki je sedaj moja žena, moralo spet umakniti štabu Cankarjevega bataljona (približno 15 partizanov) in si poiskati novo zatočišče v drugi eno uro oddaljeni bajti na Pstinah.”

Obnova vasi in cerkve z lastnimi močmi in vero, komunistična oblast jih je pustila same
Po vojni pa se trpljenje Dražgošanov kljub obljubljeni svobodi še zdaleč ni končalo. Pravzaprav so začeli nov boj za preživetje, tokrat z novimi okupatorji, s komunistično partijo. Primer neutrudnega zavzemanja za gradnjo nove cerkve Svete Lucije in odgovor Pikcovega očeta ministru Kambiču pričata, da je šlo za bitko tradicionalne identitete vaščanov z zločinsko identiteto komunistične partije: “Tovariš Kambič (minister za povojno gradnjo) je rekel, da država načrtuje v Dražgošah zgraditi dva velika stanovanjska bloka (v vsaki vasi po enega) in dva skupna hleva za živino (v vsaki vasi po enega), ostalo zemljo pa bi spremenili v pašnike. Ko je Pikcov oče to slišal, se je tako razburil, da je v jezi pljunil ministru Kambiču v obraz. In tako se je končala pomoč države pri obnovi Dražgoš.”

Dražgošani so z močno vero in pregovorno slovensko pridnostjo vas ponovno vrnili v življenje. Znani so hudi zapleti s komunistično oblastjo pri obnovi vasi. Zaradi gradnje cerkve so prestavili celo obnovo ceste.

Dražgoše so simbol trdoživosti slovenskega naroda
Dražgošani so simbol trdoživosti slovenskega naroda, ki izhaja iz zvestobe veri in življenja z zemljo prednikov. Vas, ki je preživela spopad identitete s komunističnim kultom, bo prenesla tudi spopad s prihajajočim homoseksualnim kultom, ki ga v imenu komunistične avantgarde v Dražgoše prinaša letošnja osrednja govornica Lara Jankovič.

Lara Jankovič tudi z imenom simbolizira komunistično trdnjavo, ki si bo tudi tokrat, kakor že nekoč, nad slovenskim narodom polomila zobe. Sveta Lucija, zavetnica fare, varuj in brani dom, vsem Dražgošanom!

Gora Jelovška, tratica v sredi,
gledajo nanjo griči sosedi.
Cerkev na tratici, v njej pa kraljuje
Sveta Lucija, Sveta Lucija.

Cerkvica bela, k sebi nas vabi,
kdor te je videl, te ne pozabi.
Bodi pozdravljena, naša patrona
Sveta Lucija, Sveta Lucija.

V soncu leskeče se, vsa pozlačena,
z gor se pa smeja ti smreka zelena.
Notri pa milost Božjo razlija
Sveta Lucija, Sveta Lucija.

Lep je naš rodni kraj, vsem domačija.
Biser najlepši Sveta Lucija.
Varuj nas, brani dom vseh Dražgošanom!
Sveta Lucija, Sveta Lucija!

Franci Donko