Homo-lezbični-bi-trans-inter-seksualni lobi v Torinu je pred časom na sodišču obtožil 64-letno zdravnico Silvano De Mari, ki je trdila, da je homoseksualnost bolezen, poroča torinska izdaja portala Repubblica. Kot pravi, je do tega spoznanja prišla na podlagi 40-letnega dela s homoseksualnimi osebami.
“Homoseksualci živijo tragično življenje,” je izjavila za italijansko radijsko oddajo Komar. LGBT skupnost je v izjavah zdravnice prepoznala “homofobična stališča”, ki povzročajo “diskriminacijo” in (celo) “rasno sovraštvo”. Državno tožilstvo je po večmesečnem premisleku odločilo, da stališča De Marijeve niso sovražna, saj so bila izrečena za homoseksualno populacijo na splošno, tožilstvo pa ne more identificirati oseb, ki so bile užaljene.
Nicolò Ferraris, odvetnik, ki zastopa LGBT skupnost Torino Pride, še naprej trdi, da zdravnica kaj takega ne bi smela izreči, saj so bili mnogi ljudje užaljeni in prizadeti. “Mnenje Di Marijeve ni mnenje, ampak je kaznivo dejanje,” je vztrajal zagovornik mavričnih.
Komu verjeti? Homoseksualnim aktivistom ali zdravnikom?
Na podlagi dvajsetletnih delovnih izkušenj v socialnem delu verjamem tistim zdravnikom, ki še zmeraj trdijo in si upajo to povedati na glas, da je homoseksualnost bolezen. Tudi “zdrava kmečka pamet”, kot pravijo, ti da vedeti, da tu nekaj “ne štima”. V času družinskega referenduma 2015 sem na soočenjih predstavil članek o zgodovini normalizacije homoseksualnosti.
Odločitev, da homoseksualnost ne bo več na seznamu spolnih/duševnih motenj kot spolna deviacija, sega v leto 1973. Odločitev je sprejelo Ameriško psihiatrično združenje (APA). Pred tem letom, še posebej v času med letoma 1970 in 1972, so na združenje psihiatrov začeli pritiskati gejevski aktivisti.
Leta 1972 je Frank Kameny, član Gay Liberation Fronte, uspel pridobiti nekatere ugledne psihiatre, ki so bili člani združenja. Psihiater Kent Robinson mu je pomagal pri oblikovanju zahteve, da se homoseksualnost črta s seznama psihičnih motenj. Nato je homoseksualni lobi naštudiral strategijo, začel prirejati okrogle mize o homoseksualnosti, kamor so vabili psihiatre, na njih pa je sodeloval tudi aktivist Frank Kameny. Temu je nasprotovalo več psihiatrov, med njimi psihoanalitik Irving Bieber in strokovnjak za homoseksualnost Charles Socarides, ki je med kolegi veljal za velikega strokovnjaka. Nato je odbor Ameriškega psihiatričnega združenja organiziral posvet samo osmih članov, da bi odločili o zahtevi homoseksualnega lobija o izbrisu homoseksualnosti s seznama bolezni. Nasprotnikom so dali premalo časa, da bi predstavili svoje argumente. Odločili so (večinsko), da bo o zahtevi glasovalo 10.000 članov združenja.
Prvovrstna politična prevara stroke, ki je povzročila vzpon homoseksualega lobija
Namesto da bi upoštevali znanstvene ugotovitve, še posebej ugotovitve psihoanalize, se je Ameriško psihiatrično združenje raje odločilo, da bodo odločili na osnovi glasovanja. Poznavalci trdijo, da je to prvič, da se je na področju znanosti kaj takega zgodilo. Več članov združenja je tako vedenje imelo za jasen znak, da je posledica pritiskov, ki so jih bili strokovnjaki deležni s strani gibanj za »pravice manjšin«, gibanj za državljanske pravice in podobnih.
Prevara, ki ji je sledila tudi svetovna zdravstveno organizacija
Projektna skupina National Gay Task Force (državna skupina za pravice gejev) je pridobila seznam članov Ameriškega psihiatričnega združenja in priskrbela, da je vsak član prejel pismo, s katerem je bil povabljen h glasovanju za izbris homoseksualnosti s seznama duševnih motenj. Psihološko združenje ni nobenega od svojih članov obvestilo, da je pošiljanje pošte financirala organizacija, ki podpira geje. Glasovanje se je končalo s 5.816 glasovi za normalizacijo homoseksualnosti, s 3.817 glasovi za to, da homoseksualnost ostane motnja, 367 glasov pa je bilo vzdržanih. Homoseksualnost je bila tako izbrisana s seznama. Po tem dogodku je izbrisu sledila tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Prvič do sedaj, a verjetno ne zadnjič v zgodovini se je zgodilo, da je znanstvena organizacija, kakršna je APA, na vprašanje, ki je zahtevalo znanstveni odgovor, odgovorila politično. Homoseksualni aktivisti so tako v dobrih 40 letih uspeli uresničiti svoje sanje. Okupirali so fakultete, institucije, sodišča, ponekod ministrstva in cele države.
Smo na poti obrata v normalnost?
Za nadaljnji obstoj civilizacije jih bo potrebno zaustaviti. Najlažja pot je z volitvami, nato pa preko sprejetja ustrezne zakonodaje, ki jih ne bo več privilegirala. Na referendumih smo naredili, kar se je dalo. Slovenija je pred prihodnjimi volitvami na preizkušnji in hkrati v pričakovanju nove vlade, ter družini, otrokom ter slovenstvu naklonjene politike. Vsak glas za spremembo šteje!
Franci Donko