Odmor za znanje

Mojca Škrinjar (foto: STA).

Če je kdo bil poseben, je bil to zagotovo moj sodelavec, pravnik, nekoliko že v letih, ki mu ni bilo mar za obleke, zato je vedno nosil razvlečen pulover. Kadil v pisarni, ko je bilo to že dolgo prepovedano, in njegovi prsti so bili rumeni od tobaka. Rekli so mi, da je malo bolj levi, sam si je rekel pravi komunist.

Ni bil vedno voljan podeliti svojega znanja, povedal je lahko malo ali veliko, kakor se mu je zdelo. Jaz sem imela srečo: vedno je bil pripravljen na razmišljanje z menoj in strla sva marsikateri pravni oreh ter našla originalne rešitve, ki pa so vedno trdno stale in obstale. Z lahkoto je kljuboval težavam in premagal najimenitnejšo svetovno znano odvetniško firmo, ki je skušala spodnesti sistem naših učbeniških skladov. Ni mu bilo odveč ostati dolgo popoldne z menoj in potem oditi, ko sva ostala ob rešitvi, ki se nama je zdela polovična. Naslednje jutro mi je prineslo rešitev in brž sem ga poklicala ter mu jo razložila. Nato je znal reči: “To, gospa Škrinjar, je pa intelektualni razvoj  ̵̶  človek vedno potrebuje odmor za rojstvo idej.”

Kako bi si otroci hitreje zapomnili več 
Otroci imajo v šoli odmor po petinštiridesetih minutah, odrasli zdržijo uro in pol, če je predavanje zanimivo. Zaradi klasičnega marijaterezijanskega urnika in predmetnika učenci in dijaki vsake tri četrt ure zamenjajo učilnico, predmet za drug predmet, ki nima nobene zveze s prvim, in razvoj misli je grobo prekinjen. Če bi se dijaki pri prvi uri učili o podnebju v Južni Ameriki, pri naslednji pa bi se pogovarjali pri književnosti o Sto dneh samote Gabriela Garcie Marqueza, bi nedvomno to delo bolje doživeli in si hkrati bolj zapomnili podrobnosti o južnoameriškem podnebju. Temu rečemo medpredmetno povezovanje, v resnici pa je to način, kako bolj osmisliti učne teme.

Montessori pedagogika dopušča učencu sprehod od matematike, slovnice in književnosti do geografije ali biologije. Ne glede na število minut. Vsak si sam vzame odmor, ko je utrujen, ali pa ko njegovo znanje doseže vrh in čaka na idejo, ki se zbudi naslednjega jutra. Menda so se Finci, navkljub svojemu trdnemu oprijemu med vrhovi znanja na mednarodnih testih znanja, lotili drugačnih, bolj montessorijevskih metod dela.

Zakaj ne bi šole naredili bolj prijazne?
Slovenci na žalost zbašejo pouk skupaj, čim bolj tesno, da gredo vsi čim prej domov. Otroci se menda gredo učit, učitelji pa domnevno pisat priprave. Zakaj že doma? A je šola tako zoprn kraj? Zakaj pa ne bi šole naredili bolj prijazne, tako da bi učenci z veseljem ostali in napisali naloge, vmes vsak dan eno uro še telovadili, se ob težavah in morebitnem nerazumevanju snovi obrnili na učitelja, ki bi pisal priprave v šoli, nato pa bi se vsi skupaj v drugem delu popoldneva brez stresa odpravili domov. Nobenih domačih nalog in vozlov nerazumevanja v želodcu, nobenih testov in priprav v težkih torbah učiteljev na poti domov. Čas za sebe in družino, čas za igro in prijateljstvo. Čas za odmor.

Poznam nekaj ljudi, ki so povsem opustili mobilni telefon. Pokličete jih lahko samo na klasični telefon. In le takrat se pustijo motiti. Ker se ne dajo raztreščiti na sto opravil hkrati. Ker imajo radi tisto, kar opravljajo, in se temu res pozorno in ljubeznivo posvetijo. Morda pa je prišel čas, ko lahko vsi začnemo uživati v svojem delu in odmoru, v odnosu eden do drugega, vzljubimo znanje in delo, umirimo tempo in hkrati postanemo bolj učinkoviti v življenju.

Kadar sva s pravnikom v poznih poletnih popoldnevih zložila ideje, porojene v vmesčasju, in si morala zato čestitati, sva se namenila ob koncu poznega delovnika na pivo. Stari komunist me je vprašal: “Greva na pivo k ta črnim?” In sva zavila okoli vogala na dvorišče v priročno kavarnico Nove revije, kjer si med srkanjem dobrega, hladnega piva lahko ujel košček intelektualnega pogovora pri sosednji mizi ter v brezdelju pripravil posteljo za idejo jutrišnjega dne.

Nove revije ni več, tiste pisarne so se preselile na drug konec mesta, genialnega pravnika je najbrž odnesel ZUJF, mogoče le ni bil tak komunist, da bi ga zadržali v službi. Kdo ve, kje zdaj pije svoje pivo. Otroci pa na klopcah sredi parkov na telefonih igrajo igrice, sedijo drug ob drugem in si pošiljajo sporočila po Facebooku, namesto da bi se obrnili drug k drugemu in se pogovarjali. O sebi raje ne rečem nič.

Čas je za novo Novo revijo, novo šolo, novo kulturo bivanja, čas je za nov intelektualni razvoj, nov smisel, čas je, da se zbudimo, čas je za res novo novo leto.

Mojca Škrinjar