Policijski in drugi špiclji ter njihovo financiranje

Vinko Gorenak (foto: STA).

Poznavalci razmer na področju varnostnoobveščevalnega dela so se ob tem naslovu verjetno prijeli za glavo, češ kakšne nestrokovne izraze uporablja tale nekdanji notranji minister. No, ta prispevek pač ni namenjen njim, niti ne gre za kakšen strokovni prispevek, temveč za zapis, ki je namenjen široki množici, ki se na strokovno izrazoslovje ne razume. Zato bom v tem stilu tudi nadaljeval.

Vse varnostne in obveščevalne službe pri svojem delu uporabljajo tako imenovane špiclje (SSKJ pravi, da so to vohuni), ki za njih zbirajo informacije. Do leta 1990 je bila to formalno le UDBA, ki za svoje delo ni imela nobene zakonske osnove, vsaj v javno objavljenih zakonih ne. Tako je bilo tudi njeno financiranje in tako je plačevala tudi svoje špiclje.

Po letu 1990 so vsaj formalno nastale tri službe, ki so pri svojem delu uporabljale špiclje in so jih tudi plačevale. Gre za SOVO, OVS in kriminalistično policijo. Do sprejetja področnih zakonov za vsako posamezno službo je financiranje špicljev potekalo več ali manj po starem. Vsaj za SOVO in kriminalistično policijo lahko rečem, da tudi nezakonito. Še leta 2000 je kriminalistična policija imela poseben črni fond denarja kot tudi proračunski fond denarja, namenjen tudi financiranju špicljev. Toda tako prva kot druga sta poslovali izven zakonskih okvirjev. Šele po letu 2000 smo zadeve uredili tako, da kriminalistična policija na tem področju lahko posluje zakonito, da lahko zakonito financira tudi svoje špiclje in da tem honorarjev ni treba prijaviti v osnovo za dohodnino. To je menda tudi povsem razumljivo, je pa bilo to leta 2000 težko dopovedati uradnikom finančnega ministrstva.

Tudi za SOVO so bile zadeve urejene na podoben način šele s področnim zakonom. Toda še leta 2007 smo v SOVI našli tudi nezakonit in neproračunski črni fond. Sam sem bil takrat član nadzorne skupine, ki je to odkrila. Nezakonit in neproračunski črni fond so oblikovali iz naslova tako imenovanih plačil za obveščevalno delo iz tujine. Iz njega pa so plačevali, seveda na nezakonit način vse mogoče, od dragocenih ur za njihove pomembne upokojence, do razvpitih internih zabav, do tega, da so izdatno financirali ustanavljanje podjetij tistim, ki so SOVO zapustili, in podobno.

Pred časom se je v medijih pojavilo vprašanje, ali SOVA še danes financira nekdanjega predstojnika dr. Iztoka Podbregarja, sedaj dekana FOV Kranj, in njegovega namestnika Boštjana Šefica, sedaj državnega sekretarja na notranjem ministrstvu. Oba sta SOVO vodila pred več kot desetimi leti. Resnega odgovora preiskovalcev na to vprašanje nismo dobili, sta pa oba to zanikala. Brez nasprotnih dokazov jima moramo to tudi verjeti. Sam pa dodajam vprašanje za take ali drugačne preiskovalce in nadzornike: Kaj pa če prejemata povsem legalne in zakonite honorarje? Odgovora na to vprašanje seveda nimam. Ponujam pa podoben primer, ki se je dejansko zgodil. Ker gre za zaupne podatke, ki jih ne smem razkriti in moram dejanski primer, ki se je zgodil, prirediti do te mere, da ne škodujem interesom države. Nekje po letu 2000 je postal upokojeni visoki funkcionar SOVE svetovalec za to področje v neki sosednji državi. Za to je bil seveda povsem zakonito plačan. Toda SOVA ga je registrirala kot špiclja, za kar je tu in tam napisal kakšno poročilo, prejemal pa je honorar za špiclja in to povsem zakonito.

Zapleten primer, ki ga zakoniti nadzorniki SOVE praktično ne morejo rešiti, vsaj vsak zase ne. Glede na to, da so imena in priimki špicljev najbolj varovana skrivnost vseh obveščevalnih in varnostnih služb, in glede na to, da je dostop do njihove prave identitete skrajno omejen na predstojnike, in glede na to, da je pot denarja za njihove usluge do njih skrajno zakomplicirana, je možnosti za prave in točne odgovore malo.

Dr. Vinko Gorenak