Slovenski levičarji govorijo en sam jezik. Jezik nepravičnosti, laži, kraje. Jezik brez Duha.

Mojca Škrinjar (foto: STA).

V obdobju med letoma 2004 in 2008, v mandatu Janševe vlade, je bil sprejet Zakon o osnovni šoli, ki je poleg prvega uvedel še drugi obvezni tuji jezik. Ukrep je bil po šolah lepo sprejet, tako med starši kot tudi med učitelji. Nekaj več težav so imeli s tem nekateri uradniki na ministrstvu za šolstvo in šport, ki so na vsak način skušali dokazovati, da na voljo ne bo dosti učiteljev tujih  jezikov. Že s preprostim seštevanjem vseh ur učiteljev, ki so takrat poučevali drugi tuji jezik kot neobvezni izbirni predmet, je bilo moč zagotoviti polovico ur. Del druge polovice potrebnih učiteljev je bil na šolah že zaposlen, vendar niso imeli polne zaposlitve, del je bil na poti, da dobi diplomo, in manjši del se je skrival v  zasebnih šolah za tuje jezike. Da bi proces stekel organizacijsko nemoteno ter strokovno podprto, smo v zakon zapisali postopno uvajanje obveznega drugega tujega jezika. Po tej formuli bi se projektu najprej priključile šole, ki bi lahko takoj zagotovile razpoložljive učitelje, v treh letih pa bi lahko vse šole uvedle drugi obvezni tuji jezik. Slovenija je bila takrat v prvi tretjini evropskih šol z drugim obveznim tujim jezikom. Prvo leto uvedbe je steklo dobro. Vsi so bili zadovoljni. No, ne vsi.

Laž stoletja, konstrukt Patria, je leta 2008 ukradla volitve in socialni demokrati, ki so v naslednji vladi prevzeli ministrstvo za izobraževanje, so nemudoma  ustavili uspešen projekt. Nikomur ni bilo jasno, zakaj. Morda le tistim uradnikom, ki so projektu že od začetka goreče nasprotovali. Takrat sem mislila, da gre zgolj za poznan ideološki predsodek levičarjev proti tujim  jezikom in načelno sovraštvo do vseh ukrepov Janševe vlade. Danes vidim, da sem se motila. Tisti levičarski kmetje na šahovnici in udbovski agenti, ki po bifejih in lovskih kočah širijo laži, so zagotovo delovali iz teh razlogov, drug razlog pa je bil v zasebnih jezikovnih šolah, ki so izobraževale tudi najmlajše. Tiste mlade, katerih starši so imeli denar za drage tečaje, tiste, ki jim je družina omogočila izobrazbo in kariero ter uspeh v življenju. Drugorazredni  otroci, katerih starši so imeli nizke dohodke ali so bili preprosto neosveščeni, pa so bili prezrti. Prav nič nimam proti zasebnim šolam, obratno! Toda, kadar je v interesu javnosti, pravičnosti in dostopnosti za vse, je prav, da poskrbimo za enake možnosti. Prav zaradi tega je bil zato v času “desničarske, neoliberalne” in s podobnimi vzdevki imenovane Janševe vlade uveden obvezni drugi tuji jezik v osnovno šolo, izrazito socialno pravičen ukrep! In glej, šment, prav vlada in minister, ki sta pripadala socialnim demokratom, izničita ukrep  razvojnega potenciala  in socialne pravičnosti!

Kam je šlo 300 milijonov provizij?
Te dni, ko kljub dolgoletni utrjenosti proti vsem nebulozam levičarjev zaprepadeno berem o tem, kako je Nova ljubljanska banka prav pod temi socialnimi demokrati prala denar  v vsoti skoraj cele milijarde evrov (saj se še spomnite  mojega izračuna, kaj pomenijo milijarde v  razdalji eden za drugim zloženih avtomobilov?) – za Iran, denar pa je iz NLB nato nadaljeval pot do iranskih vohunov, ki so vohunili v evropski jedrski agenciji in do oskrbovalcev teroristov z orožjem. Zdaj vem, da je za uničevanjem ukrepov  vlade Janeza Janše tičal en sam vzrok. Korupcija. Pa naj bo to korupcija v korist delovanja zasebnih jezikovnih šol ali pa eklatantno kršenje evropske zakonodaje, sklepov Organizacije združenih narodov in kršenje zakonodaje lastne države. V takih poslih menda provizije dosegajo do 30 % celotne vsote. Kdo je spravil v žep 300 milijonov evrov? In za kaj so bili porabljeni? Poleg vseh tistih kreditov, ki so jih vzele razne “gazele” in “podjetniki leta” in jih danes odplačujemo mi, navadni državljani! Da, odplačujejo jih tudi tisti starši, ki si niso mogli privoščiti pošiljanja otrok v drage jezikovne tečaje, odplačujejo jih upokojenci z mizernimi penzijami, delavci z minimalnimi plačami, tudi taki iz javnega sektorja, ki si tudi z nadpovprečnim delom ne morejo zaslužiti dodatka za uspešnost, ker menda kljub gospodarski rasti zanj ni denarja.

Kraja in kriminalna dejanja vedno spremljajo slovenske levičarje
“Prikazali so se jim jeziki kakor plameni, ki so se porazdelili ter obstali nad slehernim po eden. In napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in so začeli govoriti v drugih jezikih, kakor jim je dajal Duh, da so govorili,”
pravi današnji evangelij. Že Sveto pismo pove, da sta duh in jezik neločljivo povezana. Kajti z jezikom, pa naj bo to materni ali tuji, sporočamo svoje misli, želje in namene. Sveto pismo pove tudi to, da moramo imeti druge radi kot sebe. To je najbolj socialno pravičen ukrep.

O opisanih potezah, s katerimi so nas razočarali levičarji, konkretno Socialni demokrati, lahko rečemo zgolj to, da kažejo na to, da niso niti socialni niti demokrati, so zgolj ljudje, ki gledajo zgolj na lastno korist, ozka peščica, ki se ji ni bilo potrebno prav nič truditi za nič. Ker so lahko vse kupili s tujim denarjem, najprej od pokradenega premoženja v letih po koncu vojne 1945, potem od bančnih lukenj, nato od svetovnih kriminalnih dejanj in zdaj želijo to storiti s prevaro desetletja, previsoko vsoto za drugi tir. V teh primerih levičarji, nekdanji pripadniki Zveze komunistov, govorijo en sam jezik. Jezik nepravičnosti, laži, kraje. Jezik brez Duha.

Čas je, da se vsi drugorazredni temu upremo in zahtevamo normalen razvoj Slovenije. Kjer bodo vsi otroci imeli enake možnosti, kjer bodo ostareli lahko živeli častno starost, kjer ne bomo prej umrli kot prišli na vrsto za operacijo, kjer se bomo po vsej Sloveniji vozili po nizki, subvencionirani ceni po sodobnih železniških progah z modernimi, hitrimi vlakih, kjer bomo namesto orožja teroristom prodajali dobro in zdravo slovensko hrano in kjer bodo cvetele zamisli in podjetništvo.

Danes je binkoštni praznik. Naj se nas Duh dotakne, naj nas notranje prenovi in spremi na pot poguma in razumevanja. V vseh jezikih.

Mojca Škrinjar