Pravica do iskanja sreče – slovenski uspeh je otrok ameriških sanj

Mitja Iršič.

Ameriški politolog Francis Fukujama je leta 1989, malce pred razpadom Sovjetske zveze in Varšavskega pakta, napisal esej z naslovom “Konec zgodovine?”, v katerem je proglasil dokončno zmago liberalnega kapitalizma nad socializmom in doktrino planske ekonomije.

Skoraj 30 let pozneje se zdi, da se socializem vrača na glavni oder svetovne ekonomije s pomočjo novega vala neomarksističnih politikov v najmočnejši državi na svetu – a le na videz. Na demokratskih predvolitvah v predstavniški dom kongresa je v New Yorku z bolj zmernim kolegom pometla samodeklarirana “demokratska socialistka” Alexandra Ocasio-Cortez. Bivša sodelavka v kampanji socialista Bernieja Sandersa, ki je še pred enim letom delala kot natakarica, je presenetila vse – celo samo demokratsko stranko, na katere platformi je kandidirala. Kot članica širšega gibanja Demokratični socialisti Amerike (DSA), katerega član je tudi praoče ameriškega socializma Sanders, se Alexandra zavzema za brezplačno, vladno kontrolirano zdravstvo. Za brezplačno, vladno kontrolirano šolstvo – preklicala bi davčno reformo, ki je vzpodbudila robustno rast v ZDA, in pomagala majhnim podjetnikom do večjih dobičkov in večji priliv v fiskus uporabila za odpust študentskih kreditov, ki jih v ZDA najemajo študenti za plačilo šolnine. Stanovanjsko lastnino bi obravnavala kot osnovno človeško pravico – se pravi, vsak državljan bi bil po vladnem odloku deležen (brezplačnega) stanovanja. Ukinila bi ICE (carinsko policijo, ki patruljira ob meji z Mehiko). Olajšala bi dostop mehiškim migrantom do ameriške zelene karte in državljanstva.

Smeli načrti, kajne? Alexandra, tako kot stric Bernie, ne pove, od kod ji bo denar za vse njene podvige – razen FDV-jevskega čebuljenja o tem, kako bo treba razorožiti vojsko in policijo, denar pa preliti v (državno) zdravstvo in (državno) šolstvo, in seveda obveznega socialističnega dodatka, da bodo morali za solidarnost in enakost pač več prispevati bogati s še višjimi davki. Kje smo že to slišali? Solidarnost, enakost, več države, več davkov, ki bodo pokrili več države, pozivi k legalizaciji ilegalnih migrantov in tihi načrti, kako pripeljati še nove … pa saj to je ja povprečna slovenska normalnost! Ne le radikalna stranka Levica (čeprav priznam, da naš glavni borec za proletariat Luka Mesec zveni kot retorično bolj dolgočasna verzija Alexandre). Pod večino njenega programa bi se lahko podpisali vsaj še Socialni demokrati, DeSUS, vsaj kar se tiče zdravstva pa še “sredinski” LMŠ, SAB in SMC. Milojka Kolar Celarc, ministrica za zdravstvo in pomembna članica SMC, je svojo “solidarnostno” zdravstveno reformo gradila na povsem istih premisah kot Alexandra – zdravstvena nega pripada vsem, ne glede na to, koliko stane. Edini način, da se zagotovi vsem, je kombinacija solidarnostnih preplačil bogatih (pri čemer se slovenska raven bogastva začne na ravni nižjega srednjega sloja v Zahodni Evropi) in povsem državno-politično kontroliranih zdravstvenih institucij. Korupcija, ki v takih sistemih po naravi državnega upravljanja vzklije kot pomladno seme, pa se mora gasiti s še več birokracije in nadzora.

V ZDA torej ravno zdaj poteka proces, ko se del demokratske stranke želi preobraziti v to, kar v Sloveniji definiramo kot levo sredino oziroma socialno demokracijo. Naša socialna demokracija je za ameriške razmere že kar trdi komunizem, ki je prestrašil tudi starešine znotraj demokratske stranke. Dejstvo je, da je generacija milenialsov, ki je – še posebej v ZDA – odraščala v zgodovinsko neprimerljivem izobilju, razvajena do takšne mere, da ne razume več, kaj pomeni resnično življenje. Ameriško mladino je okužil virus “PripadaNam simplex”, ki ga naši študenti politologije in filozofije poznajo že zelo dolgo. V takšni klimi lahko na lokalni ravni večkrat slavijo politiki tipa 28-letne Alexandre, ki si želi demokratični socializem. Še pred 10 leti bi bila to znanstvena fantastika. Od Baracka Obame, ki je v sfero javne sprejemljivosti spravil mehko verzijo radikalnega levičarstva, še bolj pa od Bernieja Sandersa in njegovega povsem odkritega koketiranja z Marxom pa je socializem oz. demokratični socializem del ameriške resničnosti. Pa je res? Se ZDA spreminjajo v Slovenijo in čakajo, da senat zavzamejo radikalni evro levičarji tipa Mesec, Tomić, Škoberne, Štromajer, Pipan, Židan, Fajon? Moje mnenje je, da ne. Zakaj? Razlogov je več.

Tanja Fajon v družbi Milana Kučana. (Foto: Nova24TV)

Prosta podjetniška pobuda je inkorporirana globoko v ameriško zavest. Ameriški način življenja pomeni pravico do zasledovanja (osebne) sreče (pursuit of happiness) – ki je zagotovljena že v deklaraciji o neodvisnosti kot naravna, samoumevna in neodtujljiva pravica, a le kot pravica do iskanja sreče, ne pa vladno pogojenega egalitarnega zagotavljanja sreče, kot si ga predstavljajo totalitarizmi. Takšna družba je po svoji naravi veliko bolj podvržena meritokraciji, kot pa družbe, ki so kadarkoli okusile vse čare socialistične uravnilovke in brezdelja, ki ga ta omogoča izbrancem in povprečnežem. Oboji se lahko skrijejo za trdo delo sposobnejših posameznikov le v izrazito nemeritokratornih družbah.

Kljub okornemu washingtonskemu birokratskemu aparatu je javnih uslužbencev relativno manj kot pri nas. Veliko manj. Še leta 1968 je bilo v vojski in državni upravi zaposlenih 6,6 milijona Američanov, danes le še 4,3 milijona – tudi Reaganova oboroževalna vojna sredi osemdesetih, ki je močno okrepila vojsko, je vzdrževala število javnih uslužbencev na približno isti ravni, z optimizacijo uslužbencev zaposlenih v sodni in izvršilni veji oblasti, kot tudi v tistih zaposlenih v paradržavnih podjetjih. Skupno število zaposlenih v javnem sektorju ne presega 1,46 odstotka vseh zaposlenih.

Na drugi strani javni uslužbenci v Sloveniji samo v sektorju država (ki manj kot 50 odstotkov svojih proizvodnih stroškov pokriva s tržnimi prodajami) predstavljajo približno 8 odstotkov vseh zaposlenih. Skupaj z javnimi družbami, ki jih pri nas kot zapuščino totalitarnega režima posredno po severnokorejsko vodi država, pa skoraj 12 odstotkov. Več kot desetina ljudi neposredno ali posredno dela za državo. Osebna in poklicna varnost javnih uslužbencev je usodno povezana z delovanjem državnega aparata. Nikoli jim ne bo treba skrbeti – niti v najhujši recesiji -, ali bo 20. v mesecu dovolj na računu, da se izplača plača. Morda se bodo kdaj sklepali kompromisi, a nikoli ne bodo ostali povsem brez denarja, razen v državah fiskalnega tretjega sveta tipa Zimbabve, Grčija in SFRJ (ob obeh skorajšnjih bankrotih leta ’83 in ’88 je bil jugoslovanski proračun tik pred tem, da neha nakazovati pokojnine in plače javnim uslužbencem). V varnem objemu monetarne unije, tržnega kapitalizma in izvozno robustnega gospodarstva, ki posluje s cvetočo Nemčijo, so javni uslužbenci zazibani v lažen utopični sen, da je država kot dobri stric božiček, ki kar daje in daje iz svoje vreče daril, ki nima dna. V Sloveniji je vsaj 12 odstotkov ljudi že po naravi svojega dela bolj naklonjenih konceptu debele države, ki se napaja iz višjih davkov. Socializem je enako blizu tako javnim uslužbencem v ZDA, Nemčiji kot v Sloveniji. Vsak, ki je kdaj urejal kakšne postopke v zvezi z ameriško zeleno karto ali kupoval avtomobil v Nemčiji, bo znal povedati, da so javni uslužbenci v zahodnih kapitalističnih deželah povsem enako ležerni, nesposobni in samopomembni kot pri nas. Zelo jasno ti dajejo vedeti, da nisi njihova stranka, ampak uporabnik njihovih storitev, da ti niso ničesar dolžni in da so oni edina monopolna izbira za uspešno izveden postopek. Ko sem nekoč kot javni uslužbenec še v času Pahorjeve vlade želel implementirati določene spremembe, je sledil takšen revolt od zgoraj navzdol, kot da bi snoval skrite načrte za državni udar. Okornost in neučinkovitost je inkorporirana v samo strukturo javne uprave, kar posledično vpliva tudi na družbe v državni upravi, a o tem morda kdaj drugič. Bistvo je, da je v Ameriki takšnih ljudi relativno manj kot pri nas – desetkrat manj. Večina ljudi je zaposlena v zasebnih družbah ali pa se ukvarjajo z majhnim podjetništvom (t. i. mom & pop shops) ter se še kako zavedajo, kako recesije, konjukture, davčne reforme in učinkovitost vplivajo na njihov žep.

Še en pomemben razlog je ta, da v ZDA kapital ni demoniziran. Anže Šarabon je v intervjuju za Delo rekel, da Slovenci ne maramo uspešnih in premožnih ljudi, ker se vsakega od njih drži stigma, da je malo pokvarjen ter da ni legalno oziroma vsaj legitimno pridobil svojega imetja. Ta kompleks je globoko zakoreninjen v slovensko podzavest, saj so v bivšem režimu premožno živeli le ljudje, intimno povezani s tiranijo. Zato lahko domače leve stranke s pridom uporabljajo gromovniške enovrstičnice, kot je “zasebnim družbam je le do dobička!”, z negativnim prizvokom, ki v povprečnežu pričara občutek fantomskega izkoriščanja. Dejstvo, da so tudi v ZDA “demokratični socialisti”, dokazuje, da so ljudje podobnih nazorov tudi tam, a to ni splošna mantra civilizacije čez lužo. Večina ljudi ne sovraži megabogatašev, kot so (pokojni) Steve Jobs, Bill Gates in Warren Buffett, ampak raje berejo njihove avtobiografije, obiskujejo njihova predavanja in se trudijo, da bi bili čimbolj taki kot oni. Skratka, da bi dosanjali svoje ameriške sanje. Intimno sem spoznal tako ameriško kot slovensko kulturo in ravno na tej točki je največji prepad med civilizacijama. Demoniziranje uspešnih in težnje po socialistični uravnilovki so delno del naše preteklosti, delno pa del slovenske nevoščljive duše. Naši dedje in očetje so pač sanjali o tem, da bi postali osebni šoferji Kardelja, vrtnarji Dolanca, telesni stražarji Tita, tisti najbolj ambiciozni pa del birokratskega beograjskega stroja, s častnim mednarodnim položajem v kakšni od držav neuvrščenih. Medtem so očetje Američanov sanjali o tem, kako bi postali naslednji Henry Ford, Ray Kroc in Walt Disney.

Predsednik mladega foruma SD Andrej Omerzel izobeša Titov portret.

Vzpon radikalnega levičarstva v ZDA je tako fatamorgana. Ljudje, ki berejo Washington Post, New York Times, Huffington Post in The Guardian ter gledajo CNN in MSNBC, živijo v napačnem prepričanju, da je socialistično gibanje v ponosnem, neustavljivem naletu, ki bo čez čas preplavilo ZDA in pljusknilo v že tako s socializmom prežeto Evropo. Naj vas pomirim – ne bo. Res je, da so predvsem profesorji humanističnih ved (podobno kot pri nas) naredili mlade Američane bolj aktivistične in bolj podvržene socialističnim idealom, a je strah odveč. Tudi ti fantje in dekleta bodo nekoč odrasli – tako kot so njihovi očetje in matere, ko so odložili kitare, pokadili zadnji joint in iz Woodstocka vkorakali v pisarne Proctor & Gamble. Delavska volilna baza – predvsem industrijsko območje, t. i. Rust Belt ob Velikih Jezerih – je na prejšnjih volitvah prevesila tehnico v Trumpovo korist. Proletariat je presenetljivo volil za človeka, ki je obljubljal več podjetniške pobude, manjše davke in manj države. Država Michigan –  opustošena in rekorderka po brezposelnosti po tem, ko se je iz nje začela umikati avtomobilska industrija – ni volila levičarke Clintonove, ampak Trumpa. Ameriški proletariat se je odločil podpreti manj države. Resnični ameriški svet je svet svobodnega iskanja sreče, ki je nam precej tuj.

Slovenska resničnost je na nek način zelo podobna skandinavski – živimo v državi z ogromnimi davčnimi bremeni, veliko, okorno birokracijo, (na videz) brezplačnimi javnimi storitvami in močno socialno državo, ki preživlja upokojence (tudi take, ki si s svojo produktivnostjo nikoli zares niso zaslužili pokojnine), socialne podpirance (tudi take, ki jim ni treba delati, ker se njihova denarna pomoč bliža minimalni plači), in minimalno plačo, ki celotne manj produktivne sektorje potiska v rdeče številke (in s tem vzpodbuja robotsko avtomatizacijo). A za razliko od skandinavskih dežel mi nimamo podstata funkcionalnega kapitalizma, ki bi celotno zabavo poganjal s plačevanjem visokih davkov, niti od pobranih davkov ne dobimo storitev na podobno visoki ravni, kot so visoki davki (kot je to po navadi v Skandinaviji). Tudi skandinavski model se je skozi ponavljanje napak socialdemokratskih vlad na neki točki zaletel v zid ekonomske resničnosti – IKEA se je iz davčno preobremenjene Švedske preselila v bolj prijazno Nizozemsko, avtomobilski del Volva je skoraj bankrotiral in bil prodan Kitajcem, ameriški General Motors je dvignil roke nad desetletja zgubaškim Saabom in ga poslal v stečaj. V zadnjem času postajata tako Švedska kot Finska bolj liberalno-kapitalistični in podjetništvu prijazni, kot si to želijo priznati slovenski revolucionarji, ki Skandinavijo navajajo kot vzor. Lekcija ekonomske vzdržnosti je naredila svoje.

ZDA je zasnovana na drugačnih temeljih in še danes bo povprečen Američan na evropski socializem, tudi tak skandinavskega tipa, gledal z gnusom, češ, nesposobni se šlepajo na ramenih sposobnih. Morda je tak sistem vzdržen v sistemih z 10 milijoni ljudi (pa še to le ob osnovnem pogoju delujočega tržnega kapitalizma), ne bi pa uspel v državi s 300 milijoni, ki je za povrhu še glavni motor svetovnega gospodarstva. Ekonomist Daron Acemoglu trdi, da skandinavski model duši inovativnost in napredek (kar je vsekakor občutno, zdaj ko ena za drugo ugašajo nekoč mogočni švedski in danski konglomerati, ob stiku s kruto resničnostjo globalizacije – Norveška je s skoraj arabskimi količinami načrpane nafte vseeno zgodba zase). Še več – po njegovem bi se svetovno gospodarstvo pomembno, morda celo katastrofalno, skrčilo, če bi ZDA implementirale skandinavski socializem, saj bi najmočnejša država na svetu kar naenkrat proizvajala manj stvari z visoko dodano vrednostjo. Predstavljajte si svet brez revolucije pametnih telefonov, socialnih omrežij, operacijskih sistemov … gorivo vseh teh pojavov, ki pokonci držijo globalno gospodarsko rast, izvira iz ameriške inovativnosti. Da skandinavski model socialne države ubija inovativnost, dokazuje podatek, da je bilo od leta 1970 ustanovljeno le ENO od 50 velikih švedskih podjetij, vsa druga pa imajo tradicijo že v predsocialistični, bolj podjetništvu naklonjeni družbi.

Zato smo lahko vsi hvaležni, da bodo ZDA še naprej to, kar so – svetovni motor inovacij, napredka in tehnološke izvrstnosti. Gorivo, ki poganja rast svetovne ekonomije – gorivo, ki je tako pomembno, da se cel svet ustavi, ko ga zmanjka (finančna kriza 2008-2010 je bila dober opomnik, kakšne globalne posledice imajo lahko povsem lokalne ameriške zgodbe). ZDA ne bodo nikoli skandinavske države, še manj pa socialistični pogorelec tipa Slovenija. Njihovi skrajno levi kandidati, ki zdaj zmagujejo na preliminarnih volitvah za predstavniški dom, delajo celo etablirane demokratske levičarje nervozne. Od vzpona radikalne struje je, po anketah sodeč, demokratska stranka začela kar naenkrat izgubljati  prednost, ki jo je imela pred republikanci, odkar so ameriški mediji začeli sistemsko demonizirati Trumpa. Priznani demokratski politiki, kot so Nancy Pelosi, Elisabeth Warren in Chuck Schumer, so se kar malce ogradili od real-socializma, ki ga želijo skozi stranska vrata v ZDA pripeljati demokratični socialisti, skozi univerzalni medij kulturnega marksizma, ki vedno bolj in bolj zopet postaja tudi tisti izvirni ekonomski marksizem. Na glas so bili prisiljeni priznati, da si ne želijo višjih davkov, da ne podpirajo povsem odprtih mej in nediskriminatornega sprejema Latinskoameričanov in arabskih migrantov. Čeprav so dobršen del njihovih volivcev manjšine, se še zmeraj zavedajo, da je velika večina Američanov podjetništvu prijazna in socializem zavračajoča skupina ljudi, ki ne prebavlja prav dobro pozivov k uvedbi brezplačnih stanovanj, zdravstva in šolstva, vseh plačanih iz “obdavčenja bogatih”. Intuitivno vedo, da so tisti “bogati” tudi srednji sloj, ki bi bil v takem scenariju prisiljen sponzorirati brezdelneže. Tudi demokratom je jasno, da so Američani – tudi tisti z delno levimi pogledi na svet – še zmeraj v srcu kapitalisti, ki bi radi zasledovali svojo srečo in si ne želijo, da bi jim država diktirala, kaj je njihova sreča in kakšno Našo Dobro Hrano naj jedo.

No, te dni pa ravno na nekem obskurnem koncu Evrope poraženci volitev sestavljajo koalicijo. Koalicijo, v kateri si ena najstarejših strank v državi želi v koaliciji imeti tudi stranko neomarksističnih radikalcev, ki sanjajo o univerzalnem temeljnem dohodku, participaciji delavcev pri dobičku, izstopu iz zveze Nato, in katere poslanci snemajo videoposnetke v podporo venezuelskemu diktatorju Maduru.

Hja, Slovenija bo vedno le Slovenija. Dokler je ne bo ekonomska resničnost enkrat usodno in dokončno spremenila. Do takrat pa bodimo vsaj veseli, da ZDA niso Slovenija in da domače socialistične ideje tam ne bi nikoli zares vzklile. Če pa bi, potem pa bi tudi pri nas v manj kot desetletju prav zares jedli travo, če parafraziram Sonjo Lokar. Tudi naš ekonomski uspeh je otrok ameriških sanj, čeprav se tega niti ne zavedamo. Kot pred 70 leti, ko so nam Američani pošiljali humanitarne pakete s hrano, smo tudi danes odvisni od tega, ali bodo tam čez lužo v neki bolj normalni družbi še naprej imeli zagotovljeno pravico do iskanja svoje osebne sreče in ameriških sanj. Verjamem, da bodo.

Mitja Iršič

  • Valter BraniSlav

    Gospod Irsic. Ce je SLO tako slaba in ZDA tako dobra, zakaj vztrajate v SLO?

    • Bemu

      Najbrž se hoče zgledovati po tebi.

      • Valter BraniSlav

        Jaz sem odsel leta 1977.
        Bila je zelo dobra odlocitev

        • Sarkazem

          Nič ne verjamem. Ti si ljubljanski troll!

          • lojze

            Slabo sklepaš, on je mojster iz Erevana emigriral pa je, kot pravi sam v Tbilisi.

          • Valter BraniSlav

            Slovenski luzerji so prepricani da se uspeti ne da. Sklepajo po sebi…

        • luli

          ljubljanski taspodni trol…..

  • Miha

    Kakšno nakladanje, kot da bi bil zaposlen v javni upravi.

    • Roman

      Ne razumeš?

    • pajot

      No,Miha,pofočkou si se že,zdaj pa še kaj pametnega napiši.

    • Franc Šink

      Članka sploh nisi prebral, ali pa ga nisi razumel.

  • lojze

    Moram priznati, da Iršiča vedno raje berem. Bolje preživljam (cel!) delovni dan, večinoma ga porabim za premagovanje nujnih (pa nepotrebnih in odvečnih) birokratskih ovir.

  • david23

    Dober članek. Če bi hoteli še bolj poglobljeno analizo, potem bi pa že morali do Maxa Webra, Jeana Calvina, angleških puritancev in ustanoviteljev ZDA.

  • Franc Šink

    Večini javnih uslužbencev je največja ambicija neka zakotna pisarna redna plača in pravica do stavke!

  • freedomfighter

    Spet neki slavospevi ameriki…a si je ze kdo kdaj pogledal kako zgledajo revni predeli amerike…najbrz ne ker potem nebi govorili take neumnosti

    • Hun

      Irsić zaposlen celo zivlenje v JU ali DU bo pametoval o kapitalu…

      • župnik cefizelj

        taki se imajo za največje strokovnjake. v zasebnem sektorju ne bi preživel niti leta.

  • Hun

    proameriski kekc in njegov reklc z ruskim ovratnikom…res ironija

  • župnik cefizelj

    kakšen propagandni izbljuvek polpismenega idiota, ki misli da je amerika film. laži in natolcevanja je toliko, da nima smisla razdirati tega zmazka od članka.

    • david23

      kaj se je pa avtor članka zlagal? Daj, no, prosim, napiši, kaj se je avtor zlagal.

      • rubec

        Zlagal se je v delu kjer piše da je danes četrtek. Je pa ta del žal že zbrisal.

    • Štalmajster
    • Aster Celesti

      Oh, cefizelj, saj ni edini. Tu na tem portalu jih kar mrgoli. Naj se samo-ukinejo!

  • Ryuk

    Šarec napoveduje tri nova ministrstva. On bi jih imel tako 19. Zaposlenih vsaj dvakrat več birokratov, kot je potrebno.

  • Get Smart

    Čeprav je MURGL jugokomunistični cefizelj samo in le MURGL JUGOKOMUNISTIČNA pussi, ki svoje MURGL JUGOKOMUNISTIČNO oz. kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNO pedofilstvo (JOSEPH BROZ TITO, MOSES MOŠA PIJADE, EDWARD KARDALY … in ostale kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNE kreature so bile so in bodo ZLOČINSKI pedri in pedofili) podtika ljudem nasploh oz. v primeru tega “nicka” nekemu župniku, je ta njegov stavek (sicer vsegliharsko pavšalna floskula brez konkretnosti) takorekoč v celoti resničen.
    Kaj torej trdi MURGL JUGOKOMUNISTIČNI pussić-cefizelj, nastavljač dupeta gazdi?
    Da gre pri tem protem šnelkursađijskem spisu za propagandni izdelek (izbljuvek) polpismenega (uporabnega) idiota (SAMOIMENOVANEGA “južnega slovana” Iršiča nje), ki si na osnovi kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNIH propagandnih izdelkov (filmi, revije, spletni bulšitizmi …) in lastne udeležbe na šnelkurskih ustvarja kao svojo podobo sveta, pri čemer moramo izpostaviti non plus ultra Iršičevo pobebavljenost, ko bebo Iršič SLOVENSTVU PODTIKA svoje (serbusne = “moj” naći NJEGOV ćale i deda so si želeli postati šoferji kaviarŽIDO gazd nje) in obče kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNE lastnosti (pred vsemi vesoljno znana
    kaviarŽIDO KOMINTENISTIČNA “”SLABA PRIVOŠČLJIVOST”” ljudem,
    ki jo vrli ritard Iršič seveda POTURI = PODTAKNE SLOVENSTVU =
    SLOVENCI po defoltu PRIVOŠČIMO ljudem VSE DOBRO in to siceršnjo
    KULTURO ŽIVLJENJA smo mi, SLOVENCI, podarili svetu,
    niso je Billi, Warreni in kar je še kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNIH kreatur na tem svetu.
    O t. i. “”nevoščljivi duši””, ki jo ritard Iršič PODTIKA SLOVENSTVU, bomo malo podrobneje kakšno rekli v naslednjem komentarju.
    Slediš, Iršič?
    SLOVENCI in vsi, ki so sledili in sledijo SLOVENSKI KULTURI ŽIVLJENJA,
    smo VEDNO ČASTILI USPEŠNE in jim dali vsa priznanja, ki so si jih prislužili s POŠTENIM DELOM.
    Na svetu ga NI SLOVENCA, KI BI SOVRAŽIL Tino MAZE, ker je bila NAJBOLJŠA na SVETU,
    so jo pa zato SOVRAŽILE vse kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNE in
    MURGL JUGOKOMUNISTIČNE kretaure =

    ŠARAC SMC SD DeSUS Levi SHOLTESI violeteTOMIć LDS Zares
    POZITIVNA SRBIJA i tako dalje do tokija nje = VSE to je ena in edina
    kaviarŽIDO oz. MURGL JUGOKOMUNISTIČKA JUGOSLAVIJA.
    JUGOSLAVIJO je ustanovila KOMINTERNA, potem ko je UNIČILA
    SREDNJEEVROPSKI (=SLOVENSKI) “stari red” (ki je bil sicer prestreljen s kavirŽIDO KOMINTERN bastardi, a vendar je obstajal kot državna tvorba, ki smo jo mi, SLOVENCI, ustanovili). Enako velja za področje SOVJETSKE ZVEZE –
    na obeh koncu so začeli vzpostavljati “NOV SVETOVNI RED”, red
    kavirŽIDO KOMINTERNE in njenih SERBUSOV = hlapcev = watchdogov, kot si pravijo, torej SVET GAZD, psov čuvajev in SUŽNJEV (ljudi).

    Slediš, ritard Iršič? Du ya, faking juzefull idiot?
    Torej,
    Iršič trdi, da sta si njegov “južno slovanski” ćale in njegov deda želela biti šoferja prvorazrednih kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNIH kreatur.
    Morda oz. skoraj gotovo, saj je 1500-letno učenje SERBUSOV nastavljati biča željan in vajen hrbet in dupe gazdi seveda pustilo hude posledice na genski strukturi SERBUSNIH zakarpatskih, zakavkaških, skratka vukojebsko zapizdjovskih SERBUSOV nje.
    Mi, SLOVENCI, si gotovo nismo želeli enakih zadev kot Iršićevi čaleti i dede nje,
    ampak smo si želeli in si vseskozi želimo in to PRIVOŠČIMO tudi vsem ostalim ljudem tega sveta:
    SVOBODO, poštenost, pravnost, pravičnost, človekoljubnost in kar je še tipičnih SLOVENSKIH odlik, ki smo jih podarili svetu.
    Vsa POŠTENA DELA človeških rok niso padla z Marsa, ampak smo jih in jih vedno naredimo ljudje, ko se neke obrti naučimo.

    Medtem pa KOMINTERNA pere ritardom tipa Iršič glaviće z drkalizmi feminizmi pasjejebizmi SOCIALIZMI LIBERALIZMI šnelkursađizmi itd. itd.

    Vse to so drkancije za pranje glavićev nje.

    Pamet v glavo.

  • elh.

    Socialisti bi pobrali drugim in delili po lastni presoji.

    Ne vem zakaj najprej ne razdelijo vsega kar sami imajo in potem z večjo moralno pravico to pričakujejo od drugih. Seveda, samo pričakujejo in brez zamere, če drugi ne mislijo tako.

    Ta najnovejša senatorka je zaenkrat med revnejšimi toda njen boss je lani zaslužil milijon $$ in namesto, da bi jih razdelil si je raje omislil hišo ob jezeru. Tretjo hišo namreč. Prav, njegova stvar samo potem naj druge ne priganja, da svoj denar delijo z drugimi.

    Gospa oz. tovarišica senatorka lahko še daleč pripleza. V velikem nasprotju s Clintonco ima vse naravne danosti, ki olajšajo priljubljenost med volilci.

    Upam, da ima avtor sijaj(-ne)(-ih) kolumn prav in da v Ameriki ne more priti do take kolektivne blaznosti, ki bi lahko Ameriko spremenila v socialistično državo.

    Naj mesečniki iz parlamenta transparentno razdelijo revnim svoje prihodke v vsaj 50%, (Tomička nekaj manj ker zgleda lepo skrbi za svojega kuža), ali pa naj nehajo od drugih zahtevati, da denarno podpirajo njihove zablode.

  • Get Smart

    O t. i. “nevoščljivosti”, ki jo usefull ritard Iršič PODTIKA SLOVENSTVU.

    Pojem nevoščljovost je SFEJKANA in enoznačno (kao eno-pomenljivo = kot da bi ta pojem imel le EN pomen in ta naj bi bil SLABŠALNI = vse to je FEJK) razširjana parola, ki jo KOMINTERNA uporablja proti ljudem po vsem svetu.

    Kot pove že beseda sama, pomeni “ne-voščljivost” stanje, ko nekdo NE VOŠČI.

    Vsi, tako ljudje kot kavirŽIDO KOMINTERNISTIČNE in MURGL JUGOKOMUNISTIČNE kreature nekomu nekaj PRI-VOŠČIMO.
    Toda, kaj in komu?

    SLOVENEC = ČLOVEK ČLOVEKU privošči VSE DOBRO, vse najboljše, ko mu vošči za naprej, in mu (=SOČLOVEKU) pri-VOŠČI (v smislu ODOBRAVA prisluženo) vse, kar si je ČLOVEK PRISLUŽIL s POŠTENIM DELOM.

    SLOVENCI smo Tini MAZE PRIVOŠČILI vse najboljše za naprej (vse zmage …)
    in smo ji z veseljem priznavali in častili njeno NAJBOLJŠOST na svetu.

    Nasproti ČLOVEKU pa tako širom sveta kot V SLOVENIJI stojijo kavirŽIDO KOMINTERNISTIČNE satanistične kreature in njihovi SERBUSI (hlapci nje),
    tukaj torej MURGL KOMUNISTIČKA JUGOSLAVIJA =

    ŠARAC SMC SD DeSUS Levi Zares LDS …

    i tako dalje do tokija nje =
    te kreature pa Tini Maze NISO PRIVOŠČILE česarkoli dobrega,
    ampak VSE SLABO,
    ker te kreature (oz. samoimenovani SMRTNI NEPRIJATELJI LJUDI)
    želijo PRIVOŠČIJO ČLOVEKU VSE SLABO, vse najslabše:

    “… Seljak koji poseduje kuću, zemlju i stoku, radnik koji prima platu i ima hleba, za nas ništa ne vredi. Mi od njih moramo načiniti beskućnike, proletere… Samo
    nesrećnici postaju komunisti, zato MI MORAMO NESREČU STVORITI, mase u očajanje baciti,

    MI SMO SMRTNI NEPRIJATELJI SVAKOG BLAGOSTANJA, REDA i MIRA …”
    (tako se vam spove prerok kaviarŽIDO bastarda JOSEPHA BROZA TiTA
    MOSES Moša Pijade nje), ki mu MURGL KOMUNISTIČKA JUGOSLAVIJA
    u Stoščah nje PRISEGA VEČNO ZVESTOBO.

    Povzemimo!
    ČLOVEK ČLOVEKU privošči VSE DOBRO,medtem pa
    kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNE kreature (tu torej MURGL JUGOKOMUNISTIČNE kreature
    pa
    PRIVOŠČIJO ČLOVEKU vse SLABO = “Sloveniju TEPIHOVATI”,
    ČLOVEKA “sfukati”.

    Po njihovih delih jih boste spoznali.

  • Get Smart

    Pojem “nevoščljivost” KOMINTERNA in z njo tudi usefull ritardi tipa Iršič uporabljajo tudi kot sinonim (kot enakopomenko) za kao FOVŠIJO = za kao ZAVIST, zavidanje,
    kar je seveda FEJK enačenje.

    Pomni! ZAVISTNI oz. FOVŠ smo zopet vsi na tem svetu. VSI, tako vsak ČLOVEK kot vse kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNE oz. tu MURGL JUGOKOMUNISTIČNE ZLOČINSKE kreature,
    razlika pa je zopet samo in le v tem, kako ta ČUT izkazujemo,
    kako ga udejanjamo
    (vedno JIH PO DELIH PREPOZNATE).

    Zato lahko pogojno rečemo (da boste LAŽJE RAZUMELI),

    da sta FOVŠIJI DVE =
    – DOBRA in

    – SLABA.

    Zopet nam bo pomagala Tina MAZE.

    Tina MAZE je bila FOVŠ Mateji Svet, Vreni schneider itd., zato je,
    KOT SE za SLOVENKO spodobi, ZAVIHALA ROKAVE in s POŠTENIM DELOM
    dosegla in PRESEGLA svojo vzornico Matejo Svet.
    To je torej DOBRA FOVŠIJA, ki nas ljudi žene naprej.

    Kaj pa SLABA oz. KOMINTERNISTIČNA oz.

    MURGL JUGOKOMUNISTIČNA FOVŠIJA?
    Kako pa delajo te kreature?
    Tudi te kreature so FOVŠ ČLOVEKU, toda še na kraj pameti jim ne pade, da bi s poštenim delom in z učenjem dosegli oz. presegli človeka (česar po defoltu tako ali tako ne morejo),
    pač pa tisto, kar je ČLOVEKOVO, dosežejo tako, da gazdi nastavijo svoj SERBUSNI biča vajen in željan hrbet in dupe ter
    da ČLOVEKA ZAKOLJEJO, si prilastijo njegovo imetje, se vselijo v njegovo hišo
    (btw, SD = KOMUNISTIČKA PARTIJA JUGOSLAVIJE še vedno biva v hiši svojega sicer kaviarŽIDO rojaka, ki pa ni bil pasjejebec, zato so ga zaklali in se vselili v NJEGOVO HIŠO).
    Razumemo?

    Kdor drka o kao slovenski nevoščljivosti, fovšiji in kar je še POTURJENIH LAŽI in kretenizmov,
    je kaviarŽIDO KOMINTERNISTIČNA oz. MURGL JUGOKOMUNISTIČNA kreatura ali pa je do daske pobebavljen ritard tipa Iršič, ki še sedaj verjame u LUKŠIć školske pravljice o sicer neobstoječih sljovanih in ostalih dosežkih KOMINTERNISTIČNE oz. MURGL JUGOKOMUNISTIČNE agit propagande.

    Pamet v glavo.

  • xtc

    Žal ZDA ,realnos dohiti tudi SLO levo deformirane debilein prav je tako.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!